V torek, 12. junija se bo v Križankah spet treslo. Tokrat v bodo gostje poletnega avditorija domači zmagovalni rokerji Siddharta in finskega heavy čelo kvarteta Apocalyptica. Prvi bodo predstavili od kritikov in publike opevano ploščo Nord, drugi pa predstavili svoj opus priredb Metallice, Pantere, Sepulture, Faith No More in še koga - v svoji apokaliptično klasični izvedbi, slišali pa bomo tudi njihove avtorske skladbe z zadnjega albuma ...
Siddharta
Skupina Siddharta je nastala leta 1995 kot kvartet in se s časom in potrebami razširila na šestčlansko zasedbo. Klasično rock zasedbo sta s časom dopolnila še saksofon in klaviature ter s tem Siddharti pomagala razširiti in obenem postaviti samosvojo zvočno identiteto.
Skupina že od samih začetkov ustvarja avtorsko glasbo, za katero se je leta 1999 odločila, da jo zapečati na svojem prvem album. Fantje so se projekta snemanja, kot tudi vseh postranskih dejavnosti, lotili popolnoma resno in predano. Svoje ideje in glasbo so odnesli v Studio Tivoli, iz Londona so poklicali Andersa Kallmarka, ki je poskrbel za računalniški programing ter angažirali Dejana Radičeviča, ki je skupaj s Siddharto produciral celoten projekt. Tega so se fantje že od samega začetka lotili z namenom preseči povprečje in uveljavljene standarde na slovenskem glasbenem področju. Zajeten zalogaj finančnih sredstev, ki so bila za to potrebna, je skupina pokrila iz lastnih virov, na pomoč pa so ji priskočili tudi nekateri sponzorji. Rezultat je bil album Id, prvenec, ki še vedno dviguje priljubljenost skupine med vedno večjim številom oboževalcev, po drugi strani pa žanje priznanja tako med kritiki kot med stanovskimi kolegi.
Ovitek za Siddhartin album Id je delo dveh mladih študentov grafičnega oblikovanja Iviana Mujezinoviča in Maje Bagič, ki sta s svojim delom požela nagrado na Zagrebškem trienalu Umetnosti in Dizajna in se s tem uvrstila med elito - ovitek je razstavljen v zagrebškem Muzeju suvremenih umjetosti.
Z izidom plošče je skupina pričela z vseslovensko turnejo in je do konca le-te nabrala preko 80 živih odrskih nastopov, ki so dali glasbi novo dimenzijo, Siddharto in privržence pa povezali v takorekoč nerazdružljivo celoto. Vrstili so se tudi medijski nastopi, Siddharta pa je s časom postala eno najbolj zaželenih imen v takorekoč vsakem slovenskem mediju.
Siddharta je skupaj z založbo decembra 1999 posnela tudi svoj prvi videospot in sicer za skladbo Pot v X. Ta je v trenutku naskočila vrhove takorekoč vseh glasbenih lestvic, podirala rekorde in s časom postala himna neverjetno širokega kroga privržencev. Fantje so ob nastopu na Viktorjih '99 posneli še videospot za skladbo Lunanai in konec aprila 2000 je spot zakrožil po slovenskih TV programih. Kmalu zatem je izšel še prvi maxi single z živimi posnetki in naslovno skladbo Lunanai, na kateri je, sicer tudi z nastopom na Viktorjih, sodeloval legendarni slovenski rocker Vlado Kreslin.
Skupina je v letu 2000 močno zaznamovala tudi glavne prireditve, kjer nagrajujejo medijske in glasbene dosežke. Na Viktorjih je pustila pečat s svojim markantnim nastopom, na podelitvi nagrad Bumerang 2000 je pobrala nagrado za Prodor 2000, na podelitvi nagrad Zlati petelin pa je bila deležna kar trojnega slavja - Zlatega petelina za Debitanta leta, za Rock album in za Album leta.
Siddharta je konec oktobra 2000 zaključila vseslovensko promocijsko turnejo in si vzela čas za lastno kreativnost ter pričela s pripravo novega albuma. Nastalo je trinajst novih skladb in potrebno je bilo izbrati producenta. Po tehtnem razmisleku in posvetih na založbi, se je Siddharta odločila za sodelovanje s producentskim parom Peter Penko / Žare Pak, ki se mu je kot tonski mojster pridružil še Aco Razbornik. Snemanje je skupina konec leta 2000 začela v studiu Raingarden 9 in ga nadaljevala v prvih mesecih 2001 v Studiu Tivoli, kjer je potekalo tudi končno mešanje zvoka. Ekipa se je izkazala za izredno produktivno in uspešno, rezultat pa je drugi album, na katerega je skupina več kot upravičeno ponosna, saj izkazuje zrelejšo plat glasbenega ustvarjanja Siddharte, obenem pa pomeni vsebinski in zvočni korak naprej. Pot se je torej šele začela.
Apocalyptica
Prizor je kot iz sanj in prvi vtis presenetljiv - viharen zanos štirih mladih čelistov, povsem skoncentriranih na igro inštrumentov; kapljice potu pršjo po plemenitem lesu in hladijo razgrete, ječeče strune; dolgi lasje plešejo v divjem ritmu, ki ga kroji šviganje lokov. Zvok štirih čel v glavi ustvarja nevihto decibelov. Atmosfera je nabita z energijo in mistiko - vstopili smo na teritorij plemena Apocalyptica.
Res je, na svetu ni glasbene skupine kot je finska Apocalyptica, ki bi našla originalno poslanstvo v združevanju klasičnih instrumentov in klasične glasbe z drugo ljubeznijo njenih akterjev, hard rokom in heavy metalom. Zgodba sega v leto 1993, ko je šopek prijateljev in študentov Sibeliusove akademije za glasbo v Helsinkih, Eicca Toppinen, Antero Manninen, ki ga je nasledil mladi Perttu Kivilaakso (član orkestra Helsinške Filharmonije), Paavo Lotjonen in Max Lilja, začel za lastno zabavo prirejati pesmi Metallice in jih preigravati na svojih čelih. Veliko navdušenje in odobravanje povsod , kjerkoli so se pojavili, so ambicije godcev povečali, prerasli so zabavo in študentske žure, začeli so nastopati v rock klubih.
Izkoristili so povabilo glasbene založbe in spomladi 1996 je izšla prva velika plošča Plays Metallica By Four Cellos, s katero je Apocalyptica začela svoj triumf na mednarodni glasbeni sceni; v dveh letih je imela preko 100 nastopov v več kot 20tih državah. Druga plošča Inquisition Symphony (1998) je korak naprej in materializacija razvoja tehnike igranja v še bolj težki in trdi smeri. Pomembno so obogatili zvočno podobo z uporabo vedno več specialnih efektov in z inovativnimi načini igranja čela. Razširili so repertoar predelav in poleg Metallice so priredili še pesmi From Out To Nowhere ameriških heavy fuzistov Faith No More, Domination skrajno našponane Pantere, ter Refuse / Resist in Inquisition Symphony brazilskih prvokategornikov Sepulture. Prvič pa je Apocalyptica posnela tudi svojo lastno glasbo, katere avtor je vselej Eicca Toppinen. Člani Apocalyptice so priznanja želi z obeh strani, tako klasikov kot tudi rokerjev, komercialni uspehi in ponudbe za nastope potegnili v svet sodobne popularne godbe, in čeravno še vedno igrajo tudi klasiko, za študijske obveznosti zmanjkuje časa.
Dogaja se veliko; njihova glasba se pojavlja v filmu, prihajajo nagrade, nezadržno pa osvajajo evropske odre in že dosegajo status glavne atrakcije na velikih festivalih. Na nastopih presenečajo z raznolikim in obsežnim materialom, kombinacijo heavy verzij, večkrat popestrenim z znanim gostom (tako so na nekem nastopu zaigrali skupaj z bobnarjem Davom Lombardom nekaj klasik njegovih Slayer), in lastnih skladb, ki skladateljsko in izvedbeno povsem konkurirajo, saj je Eicca pri svojem kompozitorskem delu izjemno skrben in ga utemeljuje v delu nekaterih velikih klasičnih mojstrov: ruskega eklektika Aleksandra Scriabina (1872-1915), Bele Bartoka in Richarda Wagnerja.
Balansiranje med klasiko in rokom, med prirejanjem tujih skladb in skladanjem lastne glasbe je znova izzvano na tretji in zadnji plošči Cult, (jesen 2000, Polygram, Multimedia), kjer pa le treh skladb ni podpisal Eicca. Dvakrat so obdelali Metallico, Until It Sleeps in Fight Fire With Fire, in prvič so posneli priredbo klasične skladbe Hall Of The Mountain King norveškega kompozitorja Edwarda Griega. Večina glasbe pa je tokrat njihove. Če sta prva albuma nekako temeljila na izkoriščanju zvočnih kapacitet čela in moči četvorice, pa Cult pomeni premik meja tako na področju kompleksnosti aranžmajev kot tudi pri uporabi različnih instrumentov (elektronskih, bobnov in tolkal, vokala). Navdihnili so jih izleti v priredbe skladb Angležev Bush, sodelovanjem z pevcem nemških Witt, Metallica so jih povabili na snemanje albuma S/M v San Franciscu...
"V zadnjih letih smo ugotovili, da z igranjem lastnih skladb ustvarjamo nekaj povsem novega, tako po instrumentalni plati, kot tudi po glasbeni. Čelo lahko uporabimo kot inštrument veliko bolj raznoliko in v širšem obsegu kot pri tisti glasbi, ki je bila originalno napisana za čelo. Zato sem začel pisati več glasbe za Apocalyptico. Ker sem odraščal med obema glasbenima stiloma, klasičnim in heavy metal, moja glasba vsebuje veliko elementov obeh. Zelo akustični in klasični trenutki (npr. Romance, Coma, In Memoriam) so povezani s povsem agresivnimi in jeznimi pesmimi; razbita in distorzirana čela in nenavadne menjave tempa, ritmov (npr. Hyperventilation, Struggle, Pray). Vse je začinjeno z efekti in netradicionalnimi načini igranja tolkal, kar prispeva k povsem novim standardom Apocalypticinega zvoka. Moja glasba izvira iz narave človeštva in iz močnih čustev med ljudmi: ljubezen in sovraštvo, odnos do narave, biti človek," pravi Eicca.
Enkratni v uspešnem združevanju dveh navidezno ločenih glasbenih svetov, klasične glasbe in težkega, trdega roka, ne da bi pri tem prikrajšali katerega od obeh, so zrasli iz naključnega projekta predvsem za lastno veselje v kult. Ta čas so znova aktualni na vseh evropskih glasbenih prizoriščih, predvsem po zaslugi velikega hita in video spota Path vol. 2, na katerem z glasom gostuje Sandra Nasic, pevka Guano Apes.
Vir: Multumedia Records
Foto: Siddharta - Sašo He
