Trojica z eksotičnim imenom Stinking Lizaveta (mimogrede, pobrali so ga pri Dostojevskem), ki bo v četrtek, 2. aprila, v družbi End Of Level Boss nastopila v dvorani Menze pri koritu in dan kasneje, 3. aprila, v murskosoboškem MIKKu, prihaja iz Filadelfije, trudijo pa se nekako že poldrugo desetletje.
Trdno zasedbo vseskozi tvorita brata Papadopoulos na brenkalih ter osupljiva Agusta za bobni. S smelimi in striktnimi inštrumentali, s katerimi nas kar pridno obsipajo, zasedba jadra na težjih rockovskih valovih, neredko ob pomoči jazzovskega vetrca, dostikrat pa se na obzorju pojavijo tudi znatne naplavine dooma. Zato ne preseneča, da se je njihovega početja oprijela oznaka doom-jazz, ki zveni približno tako, kot če bi skupaj treščili Zappa, Melvins in Scribian. Do zdaj so Lizavetovi objavili šest albumov, poslednjega, še čisto frišnega Sacrifice And Bliss, je producentsko podpisal Sanford Parker (Pelican), pred njim pa je to vlogo večkrat opravljal Steve Albini. Izpiljenih kitarskih frekvenc ter poliritmije bodo zagotovo veseli bolj rockersko udarjeni jazzerji, psihedeliki in metalci, ne smemo pa zapostaviti tudi vseh ljubiteljev »jamanja«. In še sklepni poduk – Stinking Lizaveta zaudarja predvsem po imenitnih živih nastopih.
Angleška zasedba End Of Level Boss, ki je bila spočeta v letu 2003, se oprijema futurističnih metalnih nazorov, spodbujenih in pogojenih s pretirano tehnološko determiniranostjo sodobnega sveta, čeravno počelo vsega ostaja veličastni in zmagoslavni riff. Bend se v precejšnji meri navezuje na izročilo kultnih vizionarjev VoiVod, v zvočnem programu kvarteta End Of Level Boss pa se da naleteti tudi na zapuščino tipa Helmet ali Tool. Skratka, novi sunek modernega britanskega metala.
Za Menzo pri koritu in MIKK
