V torek, 21. oktobra, nas v klubu Channel zero caka se en koncertni posladek, saj boste prisli na racun vsi, ki ste kdajkoli prisegali na opojnost dub-hopa, razigranost industrijskega jungla, natrpanost dancehall-ragga fenomena in potujevalnega ucinka.
Koncno bomo namrec docakali dan, ko se bo tudi v zivo na nasih odrih predstavil kultni otoski gverilec in agitator Kevin Martin.
Tisti, ki je na sodobno elektronsko-karkoli sceno zapustil se kako mocan pecat skozi ze skorajda dvajsetletno ustvarjalnost. Artist, ki nikoli ne more obstati le na enem mestu, ampak vedno znova isce nove izhode skozi bujno glasbeno zgodovino. A ni le hiperaktivni in hiperproduktivni producent in muskontar, ampak redno pise tudi recenzije in clanke o muziki - sodeloval je celo z revijo The Wire -, vodi založbi Razor X (namenjena prenovljeni verziji dancehall-ragga fenomena) in Avalanche, za zalozniske velikane tipa Virgin sestavlja radikalne in v prihodnost usmerjene konceptualne elektronsko predznacene kompilacije, redno se peca tudi z remiksanjem, saj je med drugim v primez ujel ze Jon Spencer Blues Explosion, Einsturzende Neubauten, Willa Oldhama, Billa Laswella in Sensationala, nenazadnje pa je sodeloval tudi s takimi imeni, kot so Bill Laswell, John Zorn, Kevin Shields, Kid606, Rootsman in Dälek. Verjamem, da ste za kaksnega od njegovih zvocnih projektov ze slisali, saj je spisek neverjetno pisan in bogat: Ice, God, The Curse Of The Golden Vampire, Zonal, Sub Species in nenazadnje TECHNO ANIMAL. Se posebej slednja - projekt vodi skupaj z velecenjenim Justinom Broadrickom, bivsim sefom Godflesh - s svojimi koncertnimi nastopi predstavljata nepozabno zivo izkusnjo, saj prisegata na zvocni masaker, ki ga pogojujejo trgajoci, distorzirani ritmi, grozeca industrijska atmosfera, zavijanje siren, mogocni basi in paranoicna elektronska manipulacija. Z The Bug je zgodba brzkone malce drugacna, ceprav intenzivnost izkusnje skozi prenovljen zvocni prostor nikakor ne pojenja.
Projekt The Bug je namrec prvi pravi solisticni poskus gospoda Martina v njegovi bogati karieri. Sprva je bila zgodba sicer nekoliko drugacna, saj ga je sredi 90-ih spocel skupaj s skupinico soborcev, kjer lahko izpostavim predvsem DJ Vadima. In morda se bo kdo spomnil plosce Tapping The Conversation, ki jo je pred leti izdal crooklynski kult Wordsound Records. Koncept je bil prav zanimiv, saj si je Martin s kompanijo za idejno podlago vzel kar kultni prisluskovalni film The Conversation z Genom Hackmanom v glavni vlogi, na reziserskem stolu pa je sedel nihce drugi kot Francis Ford Coppola. In ne morem zatrditi, da je bila plosca lahko prebavljiva in poslusljiva. Dalec od tega, saj smo imeli opraviti s temacnim in mutiranim dub-hop-avant-jazz-karkoli izlockom, ki je strasil na vse strani in se vestno usmerjal proti izpostavljenim teorijam zarote. Ker se je Martinova zvocna identiteta nenehno spreminjala, se je otresel tudi soborcev in prvic svoje prste tudi resneje preizkusil z lastno produkcijo in studijskimi triki. Zapleten in zvocno prenovljen proces je potekal kar precej casa preden je tudi ugledal luc sveta, saj je Martin znan po tem, da se v dolocenem ustvarjalnem obdobju posveti specificnemu projektu, drugi pa par let cakajo na ponovni zagon. Podobno se je zgodilo tudi s projektom The Bug, ki je po prvencu v zadnjih letih pretezno vegetiral, izpostavil je le par kompilacijskih zarezov in sijajen EP Low Rider, ki je pred parimi leti izsel za cenjeno Fat Cat Records.
Letos se je vrnil v neverjetnem slogu, saj je v zaroti z Aphex Twinovo zalozbo Rephlex (in v ZDA Tigerbeat6) poleg fenomenalne plosce Pressure izdal tudi par split EP-jev - med drugim tudi v zaroti s pri nas ze videnim DJ/Rupturom. In ce ste album Pressure vsaj enkrat spustili skozi svoje slusne celice, veste kam se boste ob tej koncertni izkusnji tudi spustili. Kevin Martin je namrec prisel na okus tudi v sferah dancehalla-ragga fenomena, ki ga je prenovil, predelal in stalil v sodobno urbano verzijo, ki je se kako znacilna za njegovo 'naredi sam' ideologijo. Se vedno je prevec zaljubljen v zamascene in bobnece base, skeletno-lesene ritmicne vzorce in jamajske studijske 'preobrate', ki so ob tej priloznosti sluzili kot platforma, na katero so razlicni gobcaci, toasterji, poeti in verbalni delikventi - npr. Daddy Freddy, Rootsman, Tikiman, Toastie Taylor in Roger Robinson - nalagali svoj gnev, cinizem, socialno-politicno nekorektnost, futuristicne zgodbe o zadnjih dneh, ter celo 'peace & love' recitale. Se vedno z obilico ostrine, a z zmanjsano dozo antagonizma, ki je bil se kako znacilen za preteklo delo Kevina Martina.
V Channel Zero se bo tokrat znasel v druzbi MC RAS B-ja, zvocna slika pa bo brzkone namenjena predvsem 'odprtim' glavam in usesom.