The Cynics bodo v zasedbi Gregg Kostelich (kitara), Michael Kastelic (vocal, orglice), Tom Hohn (bobni) in Smith Hutchings (bass) nastopili v sredo, 8. oktobra zvečer v Ljubljanskem Orto Klubu, skupaj z zagrebškimi garažarji Erotic Biljan & His Heretics.
CYNICS: V nekem intervjuju je Gregg Kostelich, prvi človek Cinikov povedal: ?Plošče z garažno muziko sem pričel zbirati ko sem imel kakšnih 4 ali 5 let in vse od takrat poslušam takšno glasbo. Imel sem tudi srečo, da sem si ko sem bil star 7 ali 8 let s starši ogledal koncerte Sonicsov, Blue Magoos in Whojev. Ni mi bilo čisto jasno za kaj gre, vsekakor pa se mi je zdelo super, čista norišnica.? Na vprašanje, če to zgodnje srečanje z garažnim rockom morda ne pojasnjuje glasbene usmeritve Cynicsov pa je odvrnil: ?Ja, mogoče mi je ves ta hrup poškodoval možgane!?
Kitarist, producent in šef glasbene založbe Gregg Kostelich (hrvaškega porekla) je tista neuničljiva sila, ki že od samega začetka poganja enega izmed ključnih rock'n'roll bendov vseh časov - The Cynics. Uspelo mu je zadržati bend na samem vrhu scene kljub stalnim kadrovskim spremembam, posneti kar nekaj najboljših garažnih komadov v zgodovini rocka, ter v 80-tih letih postaviti na noge in ohraniti še kako živo eno najboljših neodvisnih založb Get Hip Records, ki je razen večine plošč Cynicsov izdala tudi nemalo plošč ključnih garažnih rockerjev iz celega sveta.
Glasbeni stil Cynicsov je bil jasen in prepoznaven že ob samem nastanku benda leta 1983, enak pa ostaja tudi dandanes: zapacan ultra distorziran zvok kitare, kričeči, hreščavi vokal ob čvrsta in čista ritmična osnova. Očitni so vplivi ekstremnega punka 60-tih let, rhythm & bluesa in raznoraznih drugih glasnih in jeznih marginalnih kitarskih nažiganj. Čeprav je Gregg z bendom semtertja koketiral z folk rockom in včasih malce celo z popom (odlična je njihova priredba komada I?ve Got You Babe, uspešnica dueta Sonny & Cher iz 60-tih), pa so Cynics predvsem bend s koreninami globoko v punku. Garažni punk rock pa je tista glasba, s katero so si Ciniki ustvarili mednarodni sloves.
Bendu je prvi dve mali plošči (na 45 obratih) izdala kalifornijska založba Dionysus Records. Vse ostale plošče pa so Cynics izdali pri svoji - Greggovi založbi Get Hip.
Čeprav Gregg prestavlja osrednjo figuro, hrbtenico benda, pa tudi vloge pevca in poleg Gregga drugega člana benda, ki je Cinik že od samega začetka, ne gre zanemariti ali podcenjevati. Michael Kastelic (prav tako hrvaškega porekla) velja za resnično in popolnoma obsedena frontmana in pevca - na koncertih pa tudi na ploščah - vrešči, zavija in stoka/ječi z velikim zanosom, medtem ko se njegova krhka in suha figura potresava in poskakuje po odru.
Vsaka izmed plošč Cinikov je divje popotovanje v same globine enostavnega in srčnega punk rocka. Isto velja tudi za njihove žive nastope - Cynincs so enako učinkoviti v živo kot na vinilu! Ob koncu 90-tih let je njihov zvok postal nekoliko trši, bližji hard rocku, zadnji dve plošči, leta 1996 izdana Get Our Way, predvsem pa zadnja, lansko leto natisnjena pa dokazujeta, da niso pozabili svojih garažnih, punkerskih in celo psihadeličnih korenin.
Zadnjo ploščo, ki je izšla po 7 letih premora in skoraj 20 let po njihovih prvi vinilih, Living Is the Best Revenge so Cynics posneli v treh dneh pod producentskim vodstvom žive legende Tima Kerra. Zelo dinamična plošča polna surove sonične energije je bila je bila deležna primerjav z njihovo legendarnim, leta 1990 izdanim albumom rock'n'roll, nekateri kritiki pa jo celo proglašaja za najboljšo njihovo ploščo nasploh! Izjemna ocena za ploščo benda, ki je začel svojo kariero pred 20 leti, in ki bi ga po vseh pravilih lahko odpravili z zamahom roke, češ ?spet neki stari prdci?.
Poleg večinoma novih, avtorskih komadov, je na plošči tudi nekaj skrbno izbranih priredb - She Lives (In A Time Of Her Own) 13th Floor Elevators, Never Had It Better Electric Prunes in komad Making Deals obskurne zasedba The Satans.
