V četrtek, 21. maja FV vabi v Channel Zero na večer francoskega lo-fi blues-punka, na koncert The Weakends, ki so po mnenju enega od naklonjenih kritikov 'fantastičen kotkajl The Fall-Outs, Cheater Slicks, s kančkom County Teasers".
Glede na naše precej omejeno poznavanje francoske underground rock scene, se nam s skorajšnjim koncertom benda The Weakends ponuja odlična priložnost, da si razširimo obzorja in tudi meje (zavesti), ter se ponovno opomnimo, da je rock'n'roll internacionalna zadeva, tako recimo kot recesija, in seveda – tu lahko potegnemo paralelo z rockom – kar nekam pozabljen in odrivan, kot razredni boj. Pa pustimo agitacijo in preidimo k glasbi.
The Weakends so francoski trio in prihajajo iz Bordeauxa. Gre za klasičen rock trio s kitaro, basom in bobni, vsi trije člani pa so tudi vokalisti. Ena redkih notic nakazuje, da se jih je zelo dotaknil enostavni in iskreni rock šestdesetih, bendi kot sta bila Yardbirds in Sonics. Ob poslušanju njihove glasbe kmalu ugotoviš, da The Weakends stojijo na stališču, da za dober komad ni nujno, da traja sedem minut, ki se v loopih in spiralah vleče v neskončnost, niti ne, da ga je nujno čimbolj zakomplicirati in vanj vplesti čimvečje število akordov. Komadi The Weakends so jedrnate blues-punk oziroma blues-rock'n'roll mojstrovine, posnete brez kakšnih nasnemavanj, brušenj in modificiranja zvokov. Svoj prvi 7 inčer so izdali pred dobrim letom za ameriško založbo Rob's House iz Atlante – gre za relativno majhno, vendar izredno zanimivo neodvisno založbo, poznano predvsem med ljubitelji in poznavalci sodobnega rocka, ki ima na svojem spisku bende kot so Black Lips, Brimstone Howl, Lover!, Carbonas, Demon's Claws... Očitno pa so bili melanholični ritmi njihovega blues-punka dovolj prepričlivi, da so lani pri isti založbi posneli svojo prvo istoimensko veliko ploščo The Weakends, kateri je letos spomladi sledila obsežna in intenzivna – tako po glasbi kot kritiških odzivih javnosti – ameriška turneja na kateri so obredli Memphis , Dallas, Austin in New Orleans ... Kritiki so neredko vzporejali njihovo glasbo s početjem njihovih 'bratov v glasbi' Black Lips, s pripombo, da pa očitno pokadijo več močnih cigaret in pojedo več polžev. Pa tudi izjava '… oni žgejo, pojejo skozi razštelano ozvočenje in zvenijo kot kakšen bend iz starega, drugorazrednega filma, ali pa v resnici zvenijo, kot naj bi zveneli bendi iz petdesetih let, a so bili preveč zaverovani vase ali pa enostavno niso bili dovolj dobri za to.'
Za FV
