Po premieri 6.10. se Tin Vodopivec vrača v Štihovo dvorano Cankarjevega doma s stand-up komedijo Desert še 16.10. in 21.10.
Eden od najbolj prepoznavnih slovenskih stand-up komikov – tako doma, kot tudi v tujini, Tin Vodopivec, se vrača s svojo tretjo celovečerno predstavo. Po uspešnima 360 stopinj in Replika bo tokrat obiskovalce v 360° tehniki navduševal s predstavo Desert.
Nastopal je že v Londonu, Dunaju, Parizu, Varšavi, Budimpešti, Skopju, Beogradu, Sarajevu, Zagrebu in celotni regiji bivše Jugoslavije. Ponaša se lahko tudi z več prestižnimi nagradami, med drugim pa je bil eden izmed tridesetih povabljenih na mednarodnem stand-up festivalu v Seattlu. Je voditelj in glavni ustvarjalni motor oddaje Planet Standup, z angleškimi nastopi pa se redno pojavlja tudi v programu Comedy Central.
Spodaj si lahko ogledate video napovednik za Desert, kjer ne bo manjkalo niti smeha niti velike doze sladkorja.
Vstopnice
Prodaja vstopnic po ceni 15€ (12€ s popustom za študente, dijake, upokojence) poteka na blagajni Cankarjevega doma, na spletu www.cd-cc.si in preko telefonske številke 01/24 17 300. Na voljo tudi na Petrolu in v prodajni mreži www.Mojekarte.si.
Intervju s Tinom Vodopivcem
Zakaj si predstavo poimenoval Desert?
Najprej sem ji želel dati ime Banana Split, ampak mi je nekdo rekel, da ne mara banan. Potem sem pomislil, da ljudje ne bodo želeli priti na predstavo samo zato, ker ne marajo banan. Za ime Banana Split sem imel naštudirano tudi že samo scenografijo, saj bi bila na odru ena ogromna banana iz balona, zraven pa še znak mesto Split. Tako bi bilo to zanimivo tudi za celo Jugo. Potem smo vseeno razmišljali širše - vse sladice. In nastal je Desert, saj za desert je vedno »plac«. Tudi če si popolnoma sit, boš za sladico še vedno nekje našel prostor. Pa za smeh tudi. Če si dobre ali slabe volje, prideš na predstavo in se nasmejiš.
Kaj lahko obiskovalci pričakujejo od same predstave? Bo podobna prejšnjima dvema, ki si ju imel v CD?
Stand up je ena takšna zadeva, kjer je neka rdeča nit, ampak večinoma so to neke aktualne, nove zadeve. Tudi komik ves čas napreduje in zdi se mi, da sem tudi jaz zdaj drugačen, kot sem bil dve leti nazaj, ko sem bil nazadnje tukaj. Rasteš in se razvijaš, tako da tudi šale rastejo s teboj in se razvijajo. Tako da bo malo drugače, ampak še vedno v mojem stilu - nove fore, nove ideje.
Kako poteka priprava takšne predstave, da nastane dovolj materiala za celovečerno komedijo?
Zadnje leto in pol sem si ves čas nekaj zapisoval. To kar vidiš, slišiš, kar se pogovarjaš si zapišeš in potem ko pride trenutek se usedeš in začneš iskat. Nekaj na računalniku, nekaj na telefonu, nekaj na nekem papirčku, in te stvari se začnejo zbirat in iz tega poskušaš sestavit celoto. Imel sem veliko foric, ki so bile na temo avtoceste, ampak so bile močno razmetane, potem sem to dal na kup in videl, da iz tega lahko naredim eno šalo, kot nekakšno zaporedje. Nato sledi preverjanje šal na občinstvu. Po vsakem nastopu doma še nekaj spremenim, grem še enkrat, vidim da se smejijo bolj, kot so se smejali nazadnje. S popravki in testiranjem na občinstvu pride do tega, da lahko nekaj poveš suvereno, saj so nove šale v večini rahlo neprepričljive. Ko tudi sam postaneš samozavesten in oddajaš energijo, da si prepričan v to, kar govoriš, ti verjame tudi publika. Celovečerna predstava pa mora imeti nek uvod, jedro, vrh, ker po 45 minutah tako kot v šoli pade koncentracija. Tam je to treba predvidet in na koncu občinstvo spet dvignit. Če je to recimo dvajsetminutni nastop na festivalu mečeš ven eno šalo za drugo in je to to. Pri celovečernih nastopih pa malo dvigneš, umiriš in spet dvigneš.
Koliko prostora ti v predstavi ostane za improvizacijo in koliko je natančno naučenega?
Tale bo kar precej improvizirana. Računam, da bo 15-20 minut od vsega improvizacije. V scenariju je že malo zastavljeno, kdaj sledi improvizirani del (smeh). Sem zagovornik spontanosti, da ni vse povsem v nulo napisano in naučeno. Ko se zgodi improvizacija, predstava dobi novo razsežnost, ker ljudje začutijo, da se je v tistem trenutku zgodilo nekaj pristnega. Kot da bi s publiko na tisti predstavi dobili neko interno foro. In če bi to poskušal povedati naslednjič, to več ne bi bilo to, ker ta energija se je zgodila samo takrat.
Kaj pa popolni blackouti? Se to dogaja?
Blackouti so kar nemogoča stvar. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi popolnoma obstal in ne bi imel pojma, kaj naj rečem. Improvizacija itak temelji na tem, da nekoga nekaj vprašaš ali pa se nekaj čudnega zgodi. Vedno najdem nekaj, da lahko nekoga vprašam. Lahko pa se zgodi, da pozabim kaj je naslednja stvar v scenariju. Ampak potem to preskočim, grem na naslednjo stvar, potem pa se vrnem nazaj. Sicer malo podre dinamiko, ampak se lažje zopet spomnim kaj sledi. Ko opazite, da iz obupa začnem ljudi kaj spraševat, takrat sem malo pozabil kaj gre naprej.
Smo Slovenci na določeno tematiko šal posebno občutljivi?
Obstajajo določene šale, ki so zelo enostavne in vsesplošne. Te so skoraj vedno ‘ziher’, kot eno sidro, za katero veš, da ko ga vržeš, boš na varnem. Ene stvari so pa recimo bolj mladostniške in so starejši ljudje malo distancirani. Če govoriš recimo o Facebooku, bodo starejše gospe sicer vedele, da to obstaja, šale pa ne bodo razumele v celoti. Tako da če imam društvo upokojencev, vem da bom popolnoma pogorel, če začnem o telefonih, Facebooku, računalnikih... to bo njim vse tako: vem, ampak ne vem. Če pa začnem govorit o tem kako gremo na WC, se bomo pa v tem vsi našli. Tako da so neke teme, ki so splošne, je pa spet vse odvisno od pristopa. Imam neke fore, ki so malo bolj bizarne, ampak je šala tako močna, da bo s tem vse pokrila. Pridite na predstavo in se prepustite. Ne preveč razmišljat o tem, kaj vam je všeč in kaj ne. Tako kot je rekel Steve Jobs: »Velikokrat ljudje ne vedo, kaj hočejo, dokler, jim tega ne pokažeš.” Ljudje ne vedo, da hočejo poslušat o tem, kako se dela solata v restavracijah - to je recimo ena izmed for. Vedno poskušam najti področja, ki še niso bila tako močno obdelana, da se ohrani svežina. Privat nastopi pa zahtevajo veliko več prilagajanja, saj ljudje od tebe pričakujejo, da jih boš pod vsakim pogojem nasmejal.
Kakšen pa je stand up v tujem jeziku?
Je kot da bi imel okove na nogah. Kot tisti zaporniki v stripih, ki so priklenjeni na okrogle krogle. Takoj na začetku moraš izpostaviti dejstvo, da jezik, v katerem govoriš, ni tvoj materni jezik. Tako ljudje takoj vejo, zakaj imaš tako čuden naglas. Še posebej v Ameriki je tako, saj oni že Avstralce in Angleže težko sprejmejo, čeprav vsi govorijo angleško. Zato sem se tam trudil govoriti čim bolj ameriško. Kar se tiče šal, pa jih sestaviš, potem pa jih na novo prilagodiš še za njih. Američanom je recimo noro smešno, da je bil eden izmed prvih slovenskih raperjev smučar Jure Košir, ki je rapal o smučanju.
Kako je s komiki v Sloveniji? Ste med seboj močno povezani?
Ja, smo kot nekakšna komuna, a vseeno si želim, da bi več ljudi sodelovalo pri tem ‘cehu’, tako da bi lahko izmenjavali ideje in bi še koga lahko vprašal za nasvet. Ker v tem trenutku med nami ni toliko izkušenih komikov v tej meri, da bi lahko opazoval, kaj in kako je nekdo nekaj naredil in iz tega potegniti čim več znanja tudi sam. Imaš Vida in Denisa, ki imata ogromno zaledja. POP TV, Radio 1, Špas teater in to so neke institucije. Ostali tega nimamo. Jaz sem te predstave v celoti sam pripravil in zorganiziral. Sam sem oblikoval letake, plakate, spletno stran. Delam sam in se učim tako, da malo gledam kako je v tujini in potem poskušam določene stvari posnemati. Perica Jerkovič in Pižama mi velikokrat pomagata, je pa tudi tako, da smo prijatelji, ampak hkrati tudi zdrava konkurenca. Vsak ti svetuje z nekim zadržkom, je pa največji kompliment, ki ga lahko dobiš od komika to, da ti reče: ‘’Kako se pa jaz tega nisem spomnil?!’’
Katera pa je tvoja najljubša sladica?
Čokoladna torta. Ne sacher, ampak tista ekstra, exclusive čokoladna, ki je takšna bomba, da lahko poješ samo tisto in si sit še cel dan. Zdaj za promocijo predstave ves čas poskušam neke sladice, tako da bom najverjetneje fasal še kakšno sladkorno.
