S Trnovskimi terceti smo uspeli doseči zlitje sproščenega in kulturno zahtevnega v dogodek, ki bo vrnil poeziji njen človeški učinek in pomen, torej bo vrnil poezijo poslušalcem izven forumov, ki so poezijo opravičevali z izven-pesniškimi, formalnimi razlogi.
Na dosedanjih Tercetih so svojo poezijo predstavljala najvidnejša imena slovenske poezije vseh generacij, v zadnjih dveh letih pa so na festivalu nastopili tudi nekateri ugledni tuji pesniki.
Letos pa se bo vsak dan od 10. do 12. februarja ob 21.00 na odru KUD-a France Prešeren predstavilo devet pesnikov.
sreda, 10. februarja:
ALEŠ DEBELJAK (Slovenija)
JO SLADE (Irska)
JANI KOVAČIČ (Slovenija)
četrtek, 11. februarja:
TONE PAVČEK (Slovenija)
ANA PEPELNIK(Slovenija)
PAVEL ZAJÍČEK (Češka)
petek, 12. februarja:
MARTIN LOPEZ VEGA (Španija)
WILLIE VERHEGGHE (Belgija)
TOMAŽ ŠALAMUN (Slovenija)
Aleš Debeljak (1961) je diplomiral iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral iz sociologije culture na Maxwell School of Citizenship, Syracuse University v ameriški državi New York. Objavil je osem knjig pesmi, dvanajst knjig esejev, prevedel izbrane pesmi Johna Ashberyja in knjigo o sociologiji vednosti in uredil več antologij.
Za svoje delo je dobil nekaj mednarodnih, jugoslovanskih in slovenskih nagrad, vključno z nagrado Prešernovega sklada. Je tudi dobitik Jenkove nagrade za zbirko Tihotapci v letu 2009. Njegove knjige so izšle v angleških, japonskih, nemških, hrvaških, srbskih, makedonskih, poljskih, litovskih, romunskih, finskih, madžarskih, čeških, slovaških, španskih in italijanskih prevodih. Je sourednik mednarodnih revij Sarajevski zvezki in Verse ter glavni urednik knjižne zbirke Terra Incognita: Writings from Central Europe, ki jo izdaja White Pine Press iz Buffala, ZDA.
Jo Slade, pesnica, slikarka, živi in dela v Limericku (Irska). Objavila je štiri zbirke poezije: In Fields I Hear Them Sing (“Slišim jih peti na poljih”, Salmon, 1989 ), The Vigilant One (“Čuječa”, Salmon, 1994), ki je bila nominirana za za nagrado Irish Times/Aer Lingus Literature Prize, Certain Octobers (“Določenega oktobra”,Editions Eireanna, Quimper France, 1997 ), dvojezična angleško franscoska izdaja, in City of Bridges (“Mesto mostov”, Salmonpoetry, 2005). Leta 2003 je bila nominirana za nagrado, ‘ Prix Evelyn Encelot,’ Ecriture Prize, Maison des Ecrivains.
Jani Kovačič je kantavtor, pesnik in pisatelj. Odlikujeta ga ironija stil in otroška preprostost. Urbani pevec, raziskovalec človeškega uma in neizprosni individualist. Gane ga človeška neumnost. »Neumnost je kralj.« Pravi antijunak, podpornik novega humanizma, solidarnosti, bratstva, različnosti in udobnega življenja. Slava je nepotrebno breme, ki naredi stvari predvidljive. Prenehal je izdajati plošče, zanimajo ga samo še nastopi, njihov enkratni delirij in spominske bombe. Avtor številnih plošč in zgoščenk, v zadnjih letih Tolovajske balade, Bulvar Bankrot, Balade s ceste, Postbožični psalmi, Jazzietete (nov tip urbanega džeza) in Srednjeveške trubadurske pesmi. Leta 2008 je nastopil s Slovenia United Orchestra, 2009 pa je s skupino Chronographus predstavili njegove »Starinske pesmi« iz njegove nove knjige Knjiga.
Pesnik, esejist in prevajalec Tone Pavček se je rodil leta1928 v Šentjuriju pri Novem mestu. Za svoje pesniško in prevajalsko delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, med njimi trikrat Levstikovo (1958, 1962, 2005) za mladinsko poezijo in leta 1984 Prešernovo za pesniško zbirko Dediščina. Tone Pavček se je v knjigi najprej predstavil v zbirki Pesmi štirih (1953) skupaj s Kajetanom Kovičem, Cirilom Zlobcem in Janezom Menartom. Njegov pesniški razvoj je dosegel vrh v intenzivno doživeti, a hkrati z refleksivnimi toni podloženi poeziji v zbirkah Dediščina (1983) in Goličava (1988). V obeh se je prizadeto in hkrati z veliko ustvarjalno močjo dotaknil vprašanj življenja in smrti, tako z vidika posameznika kot tudi širše narodne skupnosti (Slovenske pesmi v zbirki Dediščina). V novih zbirkah Upočasnitve (1998), Darovi (2005) in Ujedanke (2006) je zaživela poleg rodne Dolenjske tudi slovenska Istra, ob refleksivnih izpovednih tonih pa tudi fina jedkost in satirična ironija. V obliki je Pavček zavezan zvočnosti, včasih že kar spevnosti verza. Njegova lirika je blizu prvinskemu izviru poezije, ki ga določa govor in ne pisava. Večina njegovih pesmi ima vezano obliko z rimo ali asonanco, hkrati pa je notranje ritmično razgibana, da tudi ob strogem redu zbuja vtis najžlahtnejše improvizacije.
Ana Pepelnik je pesnica in prevajalka, rojena 1979 v Ljubljani. Študirala je Primerjalno književnost in Literarno teorijo na Ljubljanski Filozofski fakulteti. Njen prvenec Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo je izšel leta 2oo7 v zbirki Prišleki (LUD Literatura; nominiran za nagrado za Najboljši prvenec). Aprila 2oo9 je pri Literaturi (zbirka Prišleki) izšla druga knjiga z naslovom Utrip oranžnih luči na semaforjih. Prevaja poezijo iz angleškega jezika: Elizabeth Bishop, James M. Schuyler, Matthew Zapruder, Joshua Beckman, Noelle Kocot, Matthew Rohrer in v angleški jezik. Leta 2oo7 je pri LUD Šerpa izšel njen prevodni prvenec dveh esejev Življenja živali J. M. Coetzeeja, leta 2oo8 pa zbirka poezije ameriškega pesnika Matthewa Zapruderja z naslovom Ameriška lipa.
Pavel Zajíček (1951), češki pesnik, glasbenik in likovni umetnik. Je eden najpomembnejših predstavnikov češkega undergrounda. Leta 1973 je skupaj z Milanom Hlavso ustanovil eksperimentalno glasbeno skupino DG 307, ki je do leta 1979 nastopala na mnogih "podtalnih", torej nedovoljenih koncertih. Pred letom 1980 so se njegova besedila in pesmi za DG 307 širila ilegalno. Besedila, ki niso bila namenjena uglasbitvi, je v tistem času izdajal v samozaložbah, ki so imele izvirno likovno zasnovo.
Tri leta po podpisu Listine 77 je najprej emigriral na Švedsko, za tem pa je živel v New Yorku. V pregnanstvu se je posvečal pretežno likovnemu ustvarjanju. V letih 1990–1995 je izmenoma živel v New Yorku in v Pragi, od leta 1995 stalno živi v Pragi. Leta 1992 je bila skupina DG 307 obnovljena in v različnih zasedbah pod Zajíčkovim vodstvom nastopa še danes.
V 90. letih se je Pavel Zajíček navezal na literarno-glasbene projekte s konca 70. let. V njegovi poetiki so se uveljavile simbolične prvine, Zajíčkove pesmi v prozi imajo obliko fragmentarnih dnevniških zapisov in ponavljajočih se prispodob o labirintu življenja in sveta. V zadnjih letih je izdal pesniške zbirke Pot z vlakom iz P. v B. (2007), Raztrgan film (2008), Knjiga napisana s kaosom (2009). Za festival Trnovski terceti je skupaj z glasbeno spremljavo Tomáša Vtípila pripravil poetični triptih Prispodoba.
Tomáš Vtípil (1981), glasbeni skladatelj, improvizator, violinist, pevec, pisec besedil in avtor performansov. Nase je opozoril kot zmagovalec češkega tekmovanja "slam poetry" leta 2004 v Olomoucu. Član več glasbenih skupin, že nekaj let deluje v skupini DG 307 in tudi solistično spremlja pesniška branja P. Zajíčka.
Martín López–Vega se je rodil v kraju Llanes v Asturiji, na univerzi v Oviedu je diplomiral iz španščine. Tam se je vključil v umetniški krožek »Oliver«. Člani tega krožka so se zbirali v neki kavarni v asturijskem glavnem mestu. Je avtor številnih pesniških zbirk in proznih del. Piše v kastiljščini in asturijščini. Za zbirko Objetos robados (Ukradeni predmeti), 1994, je prejel Premio Austurias Joven de Poesia. Sledile so ji zbirke Traversias (Poti), 1996, La emboscada (Zaseda), 1999, Arbol desconocido (Neznano drevo), 2002, in Extracción de la piedra de la cordura (Ruvanje kamna modrosti)., 2007. Leta 2007 je objavil svojo doslej zadnjo zbirko Gajos (Režnji). Gre za nekakšen izbor kratkih pesmi, v katerih govori o svoji melanholiji (»žival sem nagnjena k elegiji«), človekovi brezbrižnosti, minevanju časa, ljubezni Objavil je tudi dve knjigi zgodb in člankov, in sicer leta 1997 Cartas portuguesas (Portugalska pisma) in 1998 Los desvanes del mundo (Podstrešja sveta). Sodeluje pri različnih asturijskih literarnih revijah, zdaj ureja revijo Reloj de arena (Peščena ura).
Vegova poezija se navezuje na likovno realistično tradicijo. Snov njegove poezije je njegovo lastno življenje, osebna občutja in misli, ki jih raziskuje z metodo, ki jo definira kot »netočna mehanika«. Pogosto brez reda našteva posameznosti iz svojega življenja, kar ustvarja prepričljiv vtis izkustvene resničnosti. Ta fragmentacija daje njegovim pesmim skoraj skrivnostni značaj, ki se ga ne da vedno prepoznati. Največkrat pesnik govori o obisku tujih krajev, mest, barov, kavarn, železniških postaj. Rad se vrača v ruralno okolje, ki mu pomeni pribežališče pred samoto in stiskami. Njegova poezija je v bistvu melanholična. V njej izraža svoj strah pred smrtjo in žalost zaradi časa, ki vse odnaša in se je težko upirati njegovemu nasilju. Vega je pesnik trenutkov, ki jih je delil z drugimi, zakaj življenje »brez drugih« je nesmiselno. Njegova poetika precej dolguje pesnikom vse od latinskih in grških klasikov, kot so Horacij, Katul in Sapfo, do portugalskega Pessoe, argentinskega Borgesa, grškega Kavafisa in celo kitajskih lirikov Li Poa in Tu Fuja.
Belgijski pesnik Willie Verhegghe se je rodil v Denderleeuwu v Flandriji leta 1947. Študiral novinarstvo v Maison de la Presse v Bruslju.
Je avtor 26 pesniških zbirk, romana in antologije pesmi, posvečenih športu v nizozemski in flamski literaturi (skupaj s Pascalom Delheyem z Univerze v Louvainu).
Danes velja Willie Verhegghe morda za enega najbolj družbeno angažiranih pesnikov na Flamskem (med drugim je napisal tri zbirke, katerih zaslužek je namenil umsko prizadetim, ter dve zbirki s protivojno tematiko)
Delo Tomaža Šalamuna – rojenega leta 1941 v Zagrebu – zlasti njegova antologijska pesniška knjiga Poker (1966), pomeni mejnik v slovenski poeziji, nekateri pa ga imajo tudi za enega od temeljnih stebrov slovenskega modernizma. V 60. letih je sodeloval pri vseh pomembnejših avantgardnih projektih, povezan pa je bil tudi z legendarno skupino OHO. V svojih številnih pesniških knjigah je med najbolj plodovitimi pisci. Še vedno sledi temeljnemu modernističnemu načelu osvobojene pesniške igre in nadrealističnega nizanja podob, vedno na meji, da zdrsnejo v relativizem, čeprav jih zaznamuje močna satirična nota.
Doslej je objavil preko štirideset pesniških knjig. Šalamun je verjetno najbolj prevajan slovenski avtor. Poleg številnih objav v različnih tujejezičnih revijah so njegove knjige prevedene v osemnajst jezikov.
Posvečal se je tudi prevajanju, zlasti angleške in francoske proze. Med drugim je prevedel dela A. Dumasa st. (Dvajset let pozneje, 1969), S. de Beauvoir (Mandarini, 1971) in Donleavyja (Neprijetne blaženosti Balthasatrja B., 1980).
Za svoje delo je doslej prejel nagrado Prešernovega sklada (1973), Jenkovo nagrado (1988) in leta 1999 veliko Prešernovo nagrado. Je izredni član SAZU in dobitnik več mednarodnih pesniških nagrad.
za KUD France Prešeren
