Ulan Bator bodo v četrtek, 10.3., ponovno obiskali Ljubljano. Nemalokrat je razkorak med kritiško hvalo in odzivom občinstva večji od naše predstave o položaju rockovskega glasbenika.
Francosko-italijanska naveza je z dosedanjimi ploščami in sodelovanji z eminentnimi imeni svetovnih razmer (Robin Guthrie in Michael Gira) v določenih krogih postala mednarodno priznano ime. V Channel Zero se Ulan Bator vračajo z novim odličnim, nekoliko bolj rockovskim albumom "Rodeo Massacre" (Jestrai, 2005)! Rodeo Massacre je po eni strani rockovska plošča, pod drugi se fantje še vedno spogledujejo s širšimi aranžerskimi rešitvami. Rezultat; večinoma dovolj udarno, a tudi prefinjeno in nežno!
Obenem verjetno drži, da Ulan Bator pač ne igrajo glasbe, najprimernejše za žuranje na sobotni večer. Prej ponujajo izkušnjo, ki zahteva nekaj 'predznanja', razpotegnjenega po širokih zemljepisnih in časovnih koordinatah deviantnega rocka. Pa vendarle, njihov nastanek leta 1995 je sovpadal s splošnim povečanim zanimanjem za eksperiment znotraj meja, ki jim s pomočjo predpon in drugih opisnih oznak še vedno rečemo rockovska glasba. Vzporedno z vključitvijo v mednarodne tokove so hitro prišli do položaja, ko so, na primer, delili oder z nemškimi starostami Faust, pri čemer so posredni krivci za odhod ustanovnega člana Jeana Hervea Perona iz njihovih vrst. Le nekaj pozneje so Ulan Bator z Michelom Girajem v producentskem stolčku posneli odmeven album Ego: Echo, ki jim ga je objavil prav Gira pri svoji Young God Records. Spremembe v zasedbi so zatem terjale svoj davek, na eni strani so Ulan Bator potrebovali cela tri leta, da so prišli do novega albuma Nouvel Air (Alternative, 2003), obenem se je njihov zvok radikalno spremenil, tudi po zaslugi Robina Guthrieja, ki je posnetke zmiksal. Po novem Ulan Bator na plošči zvenijo hudo eterično, skoraj krhko in občutljivo, a še vedno se v poetičnih besedilih zrcali trda stvarnost tega trenutka in časa. Zato pa v živo to krhkost zamenja kompakten, nabit rockovski zvok, ki ga na trenutke omehčajo klaviature, violina pa popelje v višave... Kot kronski dokaz (če je ta potreben, je že drugo vprašanje) stopanja po robu, Ulan Bator v sklepnem delu nastopa ponujajo naraščajoč zid hrupa, ki pojenja le zato, da bi nas v naslednjem trenutku presenetil z novim sunkom. Naj Amaury (še edini Francoz in edini član izvirne zasedbe trdi tako ali drugače), Swans so tudi nanj pustili močan vtis.
