Danes in jutri, 23. in 24. septembra, si bomo ob 20. uri v Cankarjevemu domu lahko ogledali plesno predstavo Rdečica belgijskega koreografa, režiserja in fotografa Wim Vandekeybusa, ki hkrati pomeni pričetek nove sezone treh gledališko-plesno-glasbenih abonmajev (imenovanih Amelia, Aida in Agripina), v okviru katerih se bo do maja prihodnjega leta na odrskih deskah zvrstilo kar 13 mednarodno uveljavljenih in nagrajenih gledališko-plesnih del.
Wim Vandekeybus je po dveh letih sodelovanja z Jan Fabrom leta 1987 ustanovil svojo lastno skupino Ultima Vez, ki že od prve predstave What the Body Does Not Rememeber naprej navdušuje občinstvo po vsem svetu. Izvirna, dinamična in eruptivna podoba njegovih predstav je zaznamovala sodobni ples našega časa - Les porteuses de mauvaises nouvelles, The Weight of a Hand, Immer das Selbe gelogen, Her body Doesn't Fit Her Soul, Mountains Made of Barking, Alle Grossen decken sich zu, Bereft of a Blissful Union, Lichaampje, lichaampje aan de wand..., 7 for a Secret never to be told, The Day of a Heaven and Hell, In Spite of Wishing and Wanting, Scratching the Inner Fields, 's NACHTs in Blush.
Središče Vandekeybusovega dela je instinktivno telo: nemirno, nepredvidljivo, močno, a krhko, telo refleksov. Že od vsega začetka je glasba nepogrešljiv del njegovih predstav. Doslej je glasbeno plat predstav zaupal umetnikom, kot so Peter Vermeersch, Thierry de Mey, David Byrne, Marc Ribot in Eavesdropper.
Pomembna medija Vandekeybusove ustvarjalnosti sta tudi video in film. V predstavah sestavlja filmske podobe in tako ustvarja kompleksna razmerja med filmom in odrskim dogajanjem. Poleg kratkih filmov ter filmskih in videodrobcev, ki so sestavni del njegovih predstav, je Vandekeybus v sodelovanju s številnimi ustvarjalci, med drugimi z Walterjem Verdinom in Octaviem Iturbejem, režiral številne videopriredbe in plesne produkcije.
V svoji zadnji, petnajsti koreografiji Rdečica Vandekeybus ostaja zvest značilnemu slogu, ki ga obenem temeljito prenovi in se po mnenju kritike približa izrazu nemškega ekspresionizma, predvsem zgodnji Pini Bausch. V Rdečici postavlja vprašanja, ki se dotikajo različnih ljubezenskih stanj: kaj je ljubezen, je magija ali le kemija, nas spusti v pekel ali povzdigne v nebesa? Ljubezen nam požene kri po žilah in se nam kot rdečica izdajalsko razlije po licu. V predstavi nastopa petnajst plesalcev in igralcev, skupaj z Vandekeybusom. Za glasbo je zaslužen David Eugene Edwards, pevec in skladatelj zasedbe 16 Horsepower, ki se je nedavno predstavil s samostojnim projektom Woven Hand. Besedilo predstave je oblikoval pisatelj Peter Verhelst. Filmske podobe, ki se vrstijo na platnu, je režiral Vandekeybus.
Koreografija in režija: Wim Vandekeybus
Ustvarjalci in plesalci: Laura Arís Avarez, Elena Fokina, Jozef Frucek, Ina Geerts, Robert M. Hayden, Germán Jauregui Allue, Linda Kapetanea, Thi-Mai Nguyen, Thomas Steyaert, Wim Vandekeybus
Glasba: David Eugene Edwards
Besedila: Peter Verhelst in Ultima Vez
Maska in kostumi: Isabelle Lhoas
Fotografija: Hans Roels, Jean-Pierre Stoop, Wim Vandekeybus
Produkcija: Ultima Vez, de bottelarij - KVS (Flamsko kraljevo gledališče, Bruselj)
Koproducenti: Théâtre de la Ville, Pariz, Le Maillon, Strasbourg, Teatro Comunale di Ferrara, PACT Zollverein, koreografski center NRW, Essen
Priredil David Ožura
