Love, peace and unity ljudstvo se je že 16-tič zapovrstjo zbralo na planjavah parka Rivellino v mestecu Osoppo, v objemu hribov in blata in se zazibalo in naskakalo v reggae, dancehall, dub, ska, blues in še in še ritmih, na največjem evropskem reggae festivalu – Rototom Sunsplash.
Kot vsako leto do sedaj je bilo za obiskovalce dobro poskrbljeno. Stojnice so se šibile od raznovrstne hrane in pijače, nakita, torbic, šalov, reggae-jaških uniform in frizerskih storitev. Do vesolja dovolj priložnosti za stilski make over. V letošnji aranžma je bil vključen tudi dež. In manjši viharčič. Da nam ne bi bilo prevroče in da ne bi bili umazani. Pa ni bilo strahu za to, ker je bilo za čistočo lepo poskrbljeno. Topla voda, čisti WCji (ne duha ne sluha o Dixijih), WC papir (ja, prav berete) in čiste planjave z obilico dreves za senco, kjer smo postavili šotore na, z lepimi stezicami, jasno razmejenih površinah. Tudi redarji so bili prijetni. Peli so ruske pesmi, opravljali Angleže in pomagali pri zabijanju klinov za šotore. Super. Poleg odlične zadovoljitve osnovnih življenjskih potrebščin, je Sunsplash tekom dneva poleg glasbe ponujal toliko zabave, da se je kaj hitro zgodilo, da vam je na glavnem odru ušel band ali dva, ker ste recimo preizkušali vaše spretnosti v hoji po vrvi, žongliranju, učenju afriških plesov, joge, meditacije ali se zabavali ob gledanju filmov o reggae kulturi in na vzporednih koncertih. Bottom line – organizacija zasluži čisto 10-tko.
Glasba. Šestega julija (6.7.), ko smo prispeli, so bili na sporedu kalifornijski The Aggrolites, ki zase pravijo, da igrajo umazani reggae (temu primerno tudi ime njihovega prvega albuma »Dirty reggae«; do danes je skupina izdala že 3 albume), ki so s svojo mešanico reggae-ja, soul-a, funk-a, ska-ja in ščepcem punk-a, publiko dodobra razgreli. Ponudili so vse kar pritiče dobremu odrskemu nastopu. Zanimivo in kvalitetno glasbo, veliko presežkov ter precej skakanja in brusenja pet. Posebej jih priporočam tistim ljubiteljem reaggae glasbe, ki jih starošolski reggae pušča hladne. Po umazanem reggae-ju se je predstavil jamajški Junior Kelly (na Sunsplashu že petič), znan po globoki predanosti rastafarijanski veri, kar je bilo močno zaznavno tudi v njegovih, mestoma tudi precej politično obarvanih, besedilih. Junior Kelly sta sledili dve težko pričakovani zvezdi Sunsplasha. Prvi je bil Ali Campbell (bivši frontman UB 40; band je zapustil leta 2008; svoj prvi solo album pa je posnel že leta 2007), za katerega je bilo rezerviranih veliko pohval in trepljanja po ramah, ki pa razen res odličnega vokala ni ponudil ničesar, kar ne bi že slišali in videli v osemdesetih. Svetleča oblačila, nekoliko smešne koreografije in zelo, zelo osemdeseta like back vokalistični vložki in napevi. Smešno. Kljub temu, da naj bi polnil dvorane po svetu kot za šalo in s svojimi pesmimi osvajal vrhove lestvic, si upam trditi, da razen briljantne glasbene kariere (oseba je le član legendarnih UB 40) in prepoznavnega vokala, Ali v rokavu ni imel čisto nič novega. Razočarana. Druga zares težko pričakovana zvezda večera (sodeč tudi po vpitju publike) pa je bil vsekakor zvezda jamajškega dancehall-a in dobitnik Grammy-ja (2001) za svoj album »Art & Life« - Beenie Man, za katerega se do zadnjega trenutka ni vedelo ali bo prišel ali ne. Pa je prišel. Brez benda. Bojda je le-ta ostal ujet v Franciji. On pa se ni dal in kot je rekel, prišel v službo in s svojim nastopom močno upravičil napis iz plakata v publiki: »Burger King of the dancehall«. Nastop je bil neprofesionalen. Niti ene pesmi ni odpel do konca (REWIND!!!), jih prekinjal s slaboumnimi vložki in monologi ter precej neokusnim plesom (bljak), ponudil je tudi nekaj pesmi nedavno preminulega Jacksona. Publika ga je na koncu izžvižgala in ga namesto s cvetjem zasula z nekaj pločevinkami piva. Hudo razočarana. V luči kritike pa vseeno verjamem, da je množica v sprednjih vrstah (sodeč po fotkah) uživala in se ob vsakem rewindu znova in znova nakurila in je tako Beenie svoj delovni dan/noč vsaj delno zaključil kot se spodobi.
Sedmega julija je bilo na sporedu morje dežja in par naravnost odličnih bendov. Japonke so zamenjali škornji in v poskok so nas spravili jamajški The Congos. Odličen nastop, štirje vokali (echt kvartet), ki si podajajo temo in se pri tem fantastično dopolnjujejo in tako ustvarjajo zelo zanimiv in živahen starošolski reggae. Gospodje so za svoja leta odlični in kljub temu, da začetki ustvarjanja banda segajo v sedemdeseta, ni njihova glasba niti najmanj zaprašena. Navdušena. Manj znani zelo mladi švicarski Elijah & The Dubby Conquerors, ki so sledili, so se na festival uvrstili kot zmagovalci evropskega reggae contesta iz leta 2008. Z zmago, na katero so upravičeno ponosni saj je bila konkurenca precej neizprosna, so si zagotovili mesto na kompilaciji, ki jo je izdala založba Sony: „People's choice: The Reggae Selection" ter možnost turneje pod okriljem Rototom Sunsplasha. Na kratko – dober dan reggae nebesa. Band je ponudil mešanico groovie reggae-ja in dancehall-a, kot sami pravijo, igrajo reggae s srcem in groovom na katerega se pleše. In plesali smo. Nastop je bil izveden po švicarsko brezhibno. Po Freddy McGregor-ju, ki se je na odru predstavil za mladim švicarskim bendom pa je za konec večera sledil my personal highlight Sunsplasha – ex raper/ industrial punk guy kalifornijski Michael Franti z zasedbo Spearheads v družbi s Cherine Anderson. Reggae se je spojil s dancehall-om, funk-om, hip-hop-om, jazz-om, rock-om in da, tudi s folk glasbo. Hkrati z nastopom je podivjalo tudi vreme in krepko počistilo pred odrom pa se Michael vseeno ni dal in je skočil iz odra in tako pokazal dežju in viharju, ki je v istem trenutku raznašal šotore po festivalu – nečeš ti nas dušo. Poleg močnih beatov je veliko pesmi odpel tudi samo v družbi kitare in kljub viharju publiko nežno zazibal s svojimi besedili. Odlično.
Za konec, kljub temu, da je naša ekipa na Sunsplashu preživela samo tri od desetih dni kolikor festival traja, lahko rečem, da je festival vreden obiska, ker poleg odličnega line-up-a ponuja res kvalitetno bivanje in obilico zabave. Bravo organizatorju.
In your face dež.
Alenka Hrovat
