Za nami je še 45. Jazz Festival Ljubljana, organizatorji pa so ob tej častitljivi obletnici poskrbeli za prav posebno zvezdniški repertoar glasbenikov. V Ljubljano je umetniški vodja festivala Oliver Belopeta (ki se z letošnjim festivalom po petih letih poslavlja od Ljubljane) pripeljal npr. legendo free jazza Ornetta Colemana, pa tudi priljudnejšega kitarista Pata Methenya. No, zame pozitivno glasbeno presenečenje festivala brezprizivno predstavlja zadnji nastopajoči na festvivalu norvežan Nils Petter Molvaer, ki je na sceni relativen novinec, svoj prvi album je namreč izdal leta 1998. Ampak okej, gremo po vrsti skozi tale kratek povzetek dogajanja.
Festival se je začel v četrtek 1. julija s koncertom Pata Methenya, ki je popolnoma napolnil Križanke, ki so na ta dan sprejele preko 2500 obiskovalcev. Metheny je odigral po pričakovanjih udoben, dve uri in pol dolg koncert, ki ga je publika navdušeno spremljala od začetka pa vse do konca tretjega bisa. Fino je tudi to, da je Metheny nastopil s triom (skupaj s Christianom McBrideom na kontrabasu in Antoniom Sanchezom na bobnih), in torej temu primerno prišel bolj do izraza kot če bi prišel s Pat Metheny Group, ki šteje sedem članov.
Petkov večer so otvorili slovenci Fake Orchestra, ki so po (mojih) pričakovanjih nastopili zelo prepričljivo, se je pa kar čutilo, da ljudje čakajo na zvezdo festivala ( in pravzaprav (free) jazza nasploh) Ornetta Colemana, ki je nastopil za njimi. Odkar sem prvič slišal, da Coleman prihaja v Ljubljano, me je zanimalo, kako zelo "free" bo njegov koncert. No, Coleman se je odločil za širši publiki prijazen nastop, za kar mu je bil delež poslušalcev verjetno kar malo hvaležen - na to kaže tudi dejstvo, da je res dober delež poslušalcev vztrajal do konca. Če bi nastopil pretežno z glasbo iz projektov, kot je npr. Song X, ki celo ni med najbolj zahtevnimi, bi (po mojem) precej manj poslušalcev počakalo do zadnje skladbe.
Zadnji dan so v Cankarjevem domu začeli norvežani Supersilent, ki sem jih, kaj hočemo, izpustil in mi je še zdaj žal, saj so bili menda res fenomenalni. Prvi med zadnjimi so v Križankah nastopili glasbeniki iz Okteta Roberta Jukiča. To je bil ravno pravšnji za uvod v kasnejše koncerte, saj so z gladkim, nezahtevnim jazzom lepo ogreli publiko, ki pa se je resnici na ljubo, začela v dobršni meri valiti v Križanke šele med nastopom Dona Byrona, ki je nastopil kot predzadnji. Pri Byronu pa človek dobi vtis, da mu je bolj kot glasba pomembna politika, saj je bila praktično vsaka skladba pospremljena z njegovim družbeno kritičnim komentarjem, iz katerega je bilo moč jasno sklepati, da komaj čaka na jesenske volitve v ZDA, upajoč, da bo bebavi mali Bush na njih izgubil in izginil iz politike. (In se preselil v upravni odbor kakšne nafte megakorporacije, kjer bo delal podobno veliko sranje daleč od oči javnosti, dodajam jaz.) Byronova muzika je sicer konglomerat vseh možnih zvrsti, od etna do rocka (sodeloval je tudi z Vernonom Reidom iz Living Colour), čeprav je jazzovska komponenta vedno prevladujoča.
Odkritje festivala pa je zame prav gotovo zadnji nastopajoči Nils Petter Molvaer, norveški trobentač, ki v svoji glasbi združuje jazz z ambientom, drum'n'bassom in housom. In ko začne jazzovski mojster delati chill-out glasbo, lahko ponižno pospravimo naše zgoščenke Buddha Bar, Brasilectro, De Phazz ipd. nekam v predal in presedlamo nanj. Molvaerova glasba je res fantastična, dodajte malce Jana Garbareka v Transglobal Underground, pa boste nekje v bližini. Kakorkoli že, elektronike je bilo v Molvaerovem nastopu očitno preveč za recimo polovico poslušalcev, ki spadajo med ortodoksnejše privržence, ki niti v sanjah ne bi zmešali brass bendov z ritem mašinami, še manj pa bi vrhunskemu jazzovskemu pihalcu za podlago prilepili DJ-ja.
Za konec še tole. Od zadnjih šestih festivalov se mi je letošnji zdel glasbeno v bistvu najbolj zanimiv. Glede na to, da je letošnja obletnica festivala nosi številko 45, naj zaključim z vprašanjem, kako bo festival čez pet let, ob jubilejni petdesetici prekosil letošnjega. Mislim da ga bo preseči, vsaj kar se glasbenikov in obiskanosti tiče, zelo težko, ne pa tudi nemogoče, tako da se Ljubljani zelo verjetno obeta še kar nekaj obiskov svetovnih jazzovskih mojstrov. Jaz nimam absolutno nič proti.
Besedilo in fotografije
