7. mednarodni festival dokumentarnega filma se je nocoj ob 20.30 uri končal s projekcijo alpinističnih in avanturističnih filmov 5 elementov, Led, plastika, moč ..., Trans v Dolomitih, Musashi in Generacija L - David Lama. Pred začetkom projekcije so razglasili zmagovalni film tekmovalnega festivalskega sklopa alpinističnih in avanturističnih filmov.
Irena Mrak, alpinistka in asistentka na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete, alpinist Aljaž Anderle ter publicist in scenarist Gorazd Trušnovec, je nagrado namenila filmu 5 elementov/5 Elements avstrijskega režiserja Thomasa Miklautscha, ki nagrade ni osebno prevzel, ker je, kaj hočemo, v Vancouvru.
Festivalske filme si je skupaj ogledalo 2612 obiskovalcev, kar pomeni 76-odstotno zasedenost dvoran. Razprodanih je bilo 12 projekcij. Zaradi velikega zanimanja bo jutri (pravzaprav danes), v četrtek, 24. marca, ob 20.30 uri ponovitev alpinističnih filmov: 5 elementov, Led, plastika, moč ..., Trans v Dolomitih, Musashi in Generacija L - David Lama. (Kosovelova dvorana)
5 elementov je zanimiv film - ne glede na to, ali ste kdaj stali na surf deski ali ne. Pravzaprav s stališča surfanja (windsurfing, da ne bo pomote) niti ni zelo zanimiv. Razen front in back loopa ter nekaj rajdanja velikih valov v filmu trikov praktično ni - glavni protagonist, surfer Frank (ki ga nekje spremlja na vodi sam Jason Polakow!), v glavnem vozi velika race jadra - temu primeren (in dolgočasen) je tudi surfaški repertoar.
Kar je na filmu resnično izjemno, so lokacije surfanja. Fantje vozijo slalom med ledenimi gorami na Aljaski in Antarktiki - in povsod vmes. Vodna področja ob izviru Amazonke, čudovite lagune v Čilenskih kordiljerah, orjaški val ob Čilenski obali, Rt Horn, otok Alcatraz ob San Franciscu, Ognjena zemlja, you name it, they've done it! Kar se tega tiče - spoštovanje!
Frank pluta, ker ni dovolj vetra, tik za njim se pa ruši v ledeno vodo sto tisoč ton antarktičnega ledu - če to ni ultimativni adrenalinski rush, potem ne vem, kaj bi bil.
Sicer pa je 5 elementov hkrati hommage noremu konju Neillu Youngu in še vrsti starih rokerjev, in to do te mere, da celoten izdelek izpade kot precej samovšečni new-agerski nostalgizem...
Kadri, ko npr. Frank z vetrom v laseh sedi ob ognju in v puščavskem sončnem zahodu igra na kitaro, se mi zdijo odveč. Podobe v filmu so same na sebi izjemno močne in polne, pa jih režiser vseeno zliva med sabo in solarizira do čiste saturacije - zakaj le?
No, naj spravljivo končam - ne glede na vse, kar bi mu lahko očitali, ga je vredno videti, saj vseeno vsebuje posnetke in podvige, kakršnih še nismo videli. Poleg tega pa v istem paketu vidimo še precej odpuljene filme o lednem plezanju, tako se res ne gre čez mero pritoževati.
