Kar tri dni je trajalo srečanje »No name riders«, ki ga je zaznamovalo ogromno število udeležencev, velike količine piva in pa rahlo kislo vreme. Sicer pa, glede na to, da so bile oči zaposlene z ogledovanjem sijočih kosov pločevine in občasno tudi gole ženske kože, roke zaposelne z držanjem piva, ušesa pa z dobro rock glasbo, tistih par kapljic dežja skoraj nihče ni opazil.
Zadeva se je odvijala v kamnolomu nad Hruševjem par kilometrov od Postojne, ki bi ga bilo sicer bolj težko najti, če ne bi organizatorji postavili na vsake nekaj metrov velike rdeče table z smerokazi, kar je nadvse pohvalno. Parkirišča so bila še kar urejena, je pa proti polnoči začelo kar malo zmanjkovati prostora. Udeležencev je bilo namreč veliko mnogo, pri čemer motoristov sploh ne štejemo. Nič čudnega, saj je bila vstopnina dokaj nizka, cene pijače in jedače pa zmerne, kar je dodalo k splošnemu vzdušju.
In ko smo že pri vzdušju: zaprte stene kamnoloma so dajale celi zadevi precej mističen učinek in ker je bil kamnolom zelo velik, ni bilo občutka klavstrofobije. Za prosto hodeče in stoječe osebke je bilo prostore dovolj, ne pa za izživljanje z motorji, kaj je skupsilo kar precej zagretih lastnikov, ki so se hoteli malo pojunačiti z svojimi jeklenimi konjički, a dalj kot par metrov pač niso prišli.
Ah da, motorji. Malo morje pločevine, od navadnih »krosk«, velikih »križark«, kot jih imajo policisti, vse do motorjev, narejenih po naročilu in vsaj petdesektrat predelanih. Paše za oči je bilo ogromno, saj je bilo občudovanja vrednih lepotcev zelo veliko, še posebej pa so poglede vlekli tisti motorji, ki so imeli prednje vilice dolge vsaj dva metra ali več in so zgledali res impresivno. A carji zbora so bili trokolesniki ali popularno imenovani »trike« motorji, torej tiste mašince, ki imajo zadaj dvoje koles, a spredaj enega. Med temi pa je kraljeval trike, ki je imel zadaj montiran pravi pravcati težki mitraljez Browning, kar je bilo za mojo novinarsko-obramboslovno dušico odločno preveč in prvih deset minut nisem vedel, ali sanjam ali pa natakarice talajo pivo s kakšnimi opojnimi primesmi. Za informacijo: Browning je mašina, ki lahko z svojim strelivom naluknja katerokoli lahko oklepno vozilo (Hummer, Valuk) in katerega včasih uporabljajo tudi za klatiti helikopterje. Popolno vozilo za dirkanje po cestah – s tako oborožitvijo se te ne upa ustaviti noben policist.
Še beseda o muziki. Velik oder in dobra »frštekerija« sta ponesla glas in stas nastopajočih po vsem kamnolomu, Nastopali so sami znani bendi (Ljubljanski psi, Zablujena generacija, Črna gradnja...), ki so folk znali razvedriti. Pri bolj znanih komadih jim je pripevalo vsaj par sto glasov, začuda pa je tudi na oder zeltelo bolj manj steklenic ali pločevink, kar se rado dogaja pri ostalih koncertih. Zbrane ljudi je razveselila tudi striptizeta, ki so jo organizatorji uvozili baje kar iz Italije. Mar Slovenci nimamo več striptizet? Resnici na ljubo pa je dotična striperka naredila zelo dober show, saj je pozala sleherni košček telesa in je pokazala nekaj prav zavidanja vrednih ročnih in mednožnih spretnosti.
Kljub temu, da med laičnimi Slovenci še vedno kroži stereotip, da so možati motoristi nasilni možaki, kar se v bližini piva še stopnjuje, pa tukaj tega ni bilo opaziti. Cela zadeva je potekala mirno, tudi tistih nekaj junakov, ki so hoteli pokazati svoje motorje na tistih nekaj kvadratnih metrih, so varnostniki hitro in brez problemov umirili. Po skromnih ocenah je bilo tam samo v soboto zbereč in ponoči zbrano okoli 900 ljudi, koliko folka pa je srečanje obiskalo v vseh treh dneh, pa je težko reči, vednar je številka visoka.
A za konec še ena mala kritika: kemičnih Wcjev je bilo odločno premalo. Ogromno folka se je šlo olajšat kar v temnejše kotičke kamnoloma, kar verejtno ni bilo odobravano s strani organizatorjev.
Foto: Gregor Logar
