Overjam nas je letos spet povabil na tradicionalno festivalsko lokacijo - Sotočje v Tolminu. Kot že tolikokrat do sedaj, so se tudi letos zbrale rastafarijanske duše od vsepovsod.
Predvsem so prednjačili Italijani, ki so s svojimi avtodomi zavzeli pretežni del kampa. Lahko smo videli kar cele družine, ki so prišle na festivalske počitnice in nam pokazale, da je reggae lahko način življenja tudi ostale dni v letu. V kampu smo lahko videli mnogo home made stojnic, kar sicer ni običaj pri drugih festivalih. Seveda je bila ponudba stojnic na prizorišču večja in bolj bogata – od stojnic z rizlami, bobenčki, izdelovalnicami dreadlocksov, pa do afriških jedi in bio pic; še celo slovenski kozolec z žganjem vam je bil na voljo, če vas bi zvečer zazeblo okoli šimbasa.
Zelena nit festivala je bila res zelena, ne samo v tradicionalnem smislu rastafarijanstva, ampak tudi v splošni zavesti obiskovalcev. Ekološka osveščenost je v reggae kulturi vedno prednjačila, tokrat pa je organizator z uvedbo kavcij za embalažo poskrbel, da so bili odvrženi kozarčki zelo redek prizor.
Na svoj račun so prišli ljubitelji delavnic – tam so jih čez dan naučili bobnanja, plesa, hoje po vrvi, vrtenja palic, izdelovanja dreadlocksov, itd., ali pa so preprosto samo uživali ob predstavah uličnih umetnikov in poslušali DJje ter MCje z odra na plaži.
Na festivalu je potekala tudi Overjam Univerza, ki skrbi za kulturno povezavo v regiji. V treh večerih so potekale okrogle mize, kjer so debatirali o problemih in predstavljali alternative obstoječim konceptom.
V samem mestu Tolmin ni bilo opaziti kakšne večje evforije ali navezanosti na festival, kot smo to navajeni na MetalDays, ko takrat celo mesto diha s festivalom. Tudi sicer se zdi, da so Tolminci bolj naklonjeni metal kulturi kot pa regijaški.
Večeri so bili bolj glasbeno obarvani, ko so svojo dozo prejeli tako ljubitelji glasbe kot navadni žurerji. Izbor headlinerjev (predvsem Barringtona in Skara Muccija) je šel na roko bolj žurerjem, saj so se izvajalci z daljšo minutažo posluževali klasičnih ˝Gimmi eeeoo˝ in ˝Are you sleepy˝ ter ˝Left side to the right side˝, ki pa so se pri rahlo zasanjani publiki izkazali še vedno kot udarni. Dosti bolj udarne so bile zasedbe, ki so ogrevale občinstvo pred headlinerji (npr. Dubheart ali Quartiere Coffee) in so se morale publiki šele dokazati. Pozitivno pa je gotovo dejstvo, da je bilo na Overjamu precej slovenskih izvajalcev (Raggalution, Sell Out, Freedom Fighters idr.), ki niso prav nič zaostajali za svetovnimi kolegi tako v glasbenem smislu kot komunikaciji v tradicionalnem jamajškem patwa jeziku.
Kdor pa je želel nadaljevati tudi po koncertnem dogajanju, ga je vseskozi razigran DJ v Dancehall areni popeljal v plesne ritme tja do jutranjih ur. Prav tako dolgo se je rajalo tudi na Dub odru, ki je s svojimi basi dodobra tresel in pretresel ne samo basovsko frekvenčne zanesenjake, ampak tudi celoten kamp.
Overall je Overjam izpadel kot resen, velik in dobro zastavljen festival, ki obiskovalca prevzame ter ponudi dovolj vsebine. Seveda je še nekaj rezerv, kjer so možne izboljšave, npr. zadostna količina prenosnih stranišč in enotna velikost kozarcev za pivo (čeprav rahlo vodeno in drago). A kaj bi tu delali revolucijo, saj s tem še ne bomo podrli Babilona. Jah.
