Medtem, ko so po sveže zasneženih ulicah mestnega jedra prelepe bele Ljubljane odmevali vokali naših seksi pop punc (Godec, Rupel, Derenda), se je v prebavilih Hound Doga presnavljala čisto drugačna glasbena kultura. Na prostem je kožo ježil mraz, pod gladino snežne poljane pa zvoki elektrificiranih naprav za prenašanje zvoka od glave izvajalca do ušes poslušalca, včasih pa tudi globje. Imeli smo srečo. Tokrat so na odru stali člani, ki imajo nekaj med čelom in temenom in katerim prsti ter glasilke ob tem dejstvu ne utrpnejo - niti v največjem mrazu.
BFM ali Big Foot Mama. Je že kdo slišal za njih? So danes še komu zvesti? Komu hči več ne je kosila? Si sin želi za Novo leto kitaro? Vas žena vara z Božičkom? So morda to vse posledice meteorja, ki je več kot pred desetimi leti padel na našo deželo in dvignil toliko prahu, da se še danes ni povsem polegel?
Potem ko je Big Foot Mama osebno "personificirano in materializirano" (če sploh obstaja) ničkolikokrat opravila poslanstvo sive ptice z rumeno glavo (nimfe) in se v nadaljevanju odlikovala kot najboljša lajdrca, je tokrat po desetih letih že za odtenek starejši dami končno uspelo uresničili še željo iz njene rane mladosti. Baba se je tetovirala. S tem je dokazala, da je še vedno na tekočem in da se še noče vidno postarat', de se bo še družila z nami v tej Dobi norih, da se ne ozira na lepoto svojih mlajših kolegic, ampak vedno stavi na svoj lasten šarm, ki ga je od nekdaj morala razvijati sama.
Pred njo pri nas ni bilo mame, ki bi to znala prenašat na mlajšo generacijo frajl, kot to danes sama nesebično počne. BMF ima prijatelje in le-te povabi tja kjer sama najbolj uživa. Tako smo lahko na odru Hound Doga ob njej videli goste, kot so svetovni kitarski popotnik Matej Mršnik, ki ga je zadnje čase moč videvat na Videoštengah v Tinkarinem novem spotu; saksofonista in glasbenega multidisciplinista, multibendista (kva je že un, Gradišek, mlajši) + njegovega pihalnega kompanijona. Zapel nam je tudi pevec skupine Prisluhnimo tišini, in ga je bilo moč na začudenje vseh poslušalcev celo zelo dobro slišati.
Nikakor ne bi smel pozabiti na svežino v slo-alt-ctrl-shift-rocku, skupino Ks!ht, ki je kot predskupina pokazala svoj pravi obraz in vzpostavila prijetno energično vzdušje, ki se je po prihodu BFM, ki tudi tokrat ni doživela svojega zadnjega poraza, nasprotno, samo še dvigovalo. Zares nasprotno, nesporno cela zmaga. To naše žlahtno slovensko dekle je še tako presnetljivo živahno in čilo, da bi jo še sam Krpan iz Svete trojice težko dohajal.
BFM je v sredo 26. decembra še enkrat dokazala, da ni izbirčna, da da vse iz sebe tako v prostranih Križankah pred več tisoči, kakor tudi v precej manjšem klubu kot je Hound Dog ze nekaj veselih glavic. Nekaj pa je bilo nenavadnega, mimo česar ne morem. Če lahko pomne moj osamljeni možgan (ednina!!!), je na koncertih BFM v ospredju vedno prihajolo do komolčkanja mlajših deklet v borbi za neposredno bližino benda, ki so obvladovale besedila do zadnje vejice na pamet ...
Tokrat pa, ne vem, mogoče, pretreslivo, mar edini v deželi na sončni strani nogometnih trat ne vem, da so avtorji kreda Kdor ne skače, ni Sloven?c prav BFM, ali pa se je nekdo na včerajšnem koncertu hudo, hudo, hudo zmotu; hudo, hudo zašel. Možno, vendar tega, ne vemo! To vedo le tisti, ki so bili tam.
V tej skepsi vas puščam same, saj ste tako za to, kakor za presojanje BFM v največji meri odvisni od sebe. Ostanite taki tudi v prihodnje. V maju in pa juniju pa si le privoščite za pokušino črednega nagona, ter skačite, skačite, skačite, da ne boste slučajno ostali brez državljanstva.
Foto: em3r10.com
