Čeprav je od časa superslave Billya Idola minilo že skoraj 30 let, je 24. junija 2010 (le dan po tragični zmagi Američanov na SP v nogometu) napolnil Halo Tivoli, kot da bi ravnokar izdal Rebel Yell. Koncert je večino publike prepričal kar se tiče izvedbe, le glede dolžine koncerta in pogrešanje nekaterih Billyevih hitov je bilo slišati nekaj pripomb.
Billy Idol je nastopal brez predskupine, štart koncerta je bil napovedan za 20.30 a je seveda prišlo do rahle zamude (najbrž zaradi dejstva, da se je parter polnil precej počasi. Eno od prekletstev Hale Tivoli, pač.
Billy je koncert začel z Ready, Steady, Go in pridno serviral večino svojih hitov. Poleg nekaj manj znanih komadov smo tako slišali Dancing with Myself, Flesh for Fantasy, Sweet Sixteen, Eyes Without a Face, Rebel Yell, White Wedding ter v bisu, za sam konec Mony Mony.
Pogrešali nekaj hitov in malo daljši koncert
Raja je bila s tem zadovolj(e)na, dolgoletni ljubitelji Billya Idola pa smo vseeno našteli nekaj komadov, ki bi jih raje slišali od polznanih poizkusov ki so nastajali v zadnjih nekaj desetletjih. Tako smo pogrešali: Cradle Of Love, To Be A Lover, Catch My Fall, Speed, Don’t Need a Gun in zelo na mestu Hot In The City, saj se je temperatura v Hali povzdignila že blizu 30 stopinj.
Koncert je (najbrž tudi zaradi neigranja zgoraj omenjenih hitov) tako trajal le dobro uro in pol / slabo uro in tričetrt, a vseeno Billy Idol ni pustil slabega vtisa. Koketiral je s publiko, kazal svoje 55 let staro, a še vedno nabildano telo, bend je na odru žgal kot se spodobi (z izjemo nekaj felerjev bekvokalistov in kakšnega majhnega fuša Billya), je bila izvedba na zadovoljivem nivoju.
Postrežba v Hali Tivoli - porazna, kot ponavadi
Nikakor pa ne morem mimo tega, da je gostinska postrežba v Hali Tivoli in pred njo na nivoju iz leta 1965, ko je bila le-ta odprta. En šank za parter in po en za vsako tribuno. In to z dvema pipama za pivo. V vsaki od vrst je bilo po 50 (petdeset) ljudi, ki je čakalo na žlahtno kapljico in to le 200 m stran od ljubljanske pivovarne, ki sliši na ime Union.
Kar je najbolj zaskrbljujoče je to, da močno upam, da župan Zoran Janković ne bo dal novega štadiona in nove dvorane v upravljanje Zavodu Tivoli (ki poleg Tivolija upravlja ŽAK v Šiški, Slovan na Kodeljevem, športni center na Ježici, dvorano Krim, dvorano Zalog in tudi ostale manjši in večji objekti ter športne površine v Ljubljani). Prosim, Zoki, ne ga srat, ne štadiona (in dvorane) Zavodu Tivoli v upravljanje dajat!
Šalabajzerji si lahko pogledajo kako to delajo veliki, recimo na Wembleyu, kjer imajo šanke na nekaj sto metrov (v vsakem štuku), kjer so točaji prijazni, hitri in ustrežljvi ... in toliko izhodov, da lahko 88.000 ljudi lahko mirno odide iz objekta v manj kot 5 minutah.
Video utrinki
Pa pojdimo nazaj na koncert Billya Idola, luštno je bilo, rahlo prekratko in nekaj desetletij prepozno, ... a fino! Za tiste, ki ste zamudili sta spodaj dva video posnetka, da vidite kako smo se fino imeli. Fotk ni, ker ŽVPL ni imel fotografa v prvih vrstah, zato se boste morali zadovoljiti s tekstom in videom ;)
Mony Mony
Dancing with myself
Videe posnela in na YouTube naložila TheAnastazija, hvala ;)
