Channel Zero se je v torek, 23. 4. 2013, spremenil v pravi »hipster central«. Toliko črnih očal z debelim okvirjem in jopic nisem videl že od mednarodnega tekmovanja v šahu leta 1984 in lahko bi rekli, da sem se med vsemi obiskovalci počutil totalno indie, ne mainstream. Blacksheep Blacksheep. V bistvu sem bil tok indie, da me nihče ni poznal.
Anyway, po ogledu bizarnega japonskega »splatter« filma v Jalli Jalli sem se končno lahko spravil na prizorišče, ki je bilo do samega nastopa popolnoma prazno, stene in natakarico je zabavala warm-up DJ-evka, ki je bila očitno sama sebi namen. Ob 23ih je nastopil Mikey Maramag, znan pod umetniškim imenom Blackbird Blackbird.
Sramežljivo in brez posebnega uvoda je svoj nastop začel z bolj post-dubstep, »Mont Kimbie type« delom svojega materiala, ki je z dodajanjem svojega »skrivnostno zvenečega« vokala kmalu prešel v zasanjane dreampop vode, kjer smo med drugim slišali totalno ne mainstream All in It's a War iz najnovejšega EP-ja Boracay Planet in poletno klasiko Pure iz prvenca Summer Heart.
Tudi jaz sem skoraj zasanjal. Nekaj mi ni štimalo. Očitno je bilo, da je tip užival in publika tudi (če lahko to sklepam po skoraj katatoničnemu pozibavanju – ali morda ni hip, da se imaš preveč fajn?), ampak nekaj mi je manjkalo.
Mogoče me je zmotila minimalna komunikacija s publiko (zdelo se mi je, da nekako publika nismo bili del njegovega nastopa) in pogosto fušanje (ki me je držalo pokonci). Mogoče dejstvo, da zadeva ni bila ne koncert, ne nastop DJ-a: ali mi daj kaj za gledat, da padem v trans skupaj z bendom, ali pa mi zarolaj bolj živahno glasbo, da se bom lahko znorel.
Nekako nisem vedel, kaj naj počnem s seboj. Mogoče ni zame. Mogoče pričakujem preveč. Blackbird Blackbird vsekakor dela prijetno glasbo, a samostojen koncert je potrata časa. Bolj bi ga cenil v nekem lounge baru ob morju kot spremljavo kozarcu dobrega, popolnoma indie piva.
