Nad mestom so se v torek zvečer zbirali temni oblaki, pred Križankami pa je vrvelo. Ljudje, stari in mladi so od vsepovsod prihajali na dolgo pričakovani koncert Candy Dulfer. Nekaj minut pred koncertom se je močno ulilo, tako da smo bili že pred koncertom mokri.
Hitro smo zbežali v zavetje Plečnikovih Križank, saj je bila platnena streha že razpeta nad avditorijem. Lilo je kot iz škafa, vendar sva se z Modulom ustavila pri šanku, da potešiva žejo. "V takem pa že ne bodo začel'", sva upala, ko sva srkala tisti pir. Vse več ljudi se je zgrinjalo proti vhodu v avditorij, midva pa tudi nisva hotela ostati zadaj. Zvrnila sva pirček in vstopila.
Križanke so bile kljub slabemu vremenu izredno polne - tja do zadnjega kotička. Z desne strani je rahlo padalo, saj je veter malo ponagajal obiskovalcem. Vsi so se premaknili malce v levo, midva sva se pa skozi luknjo mimogrede prebila do prvih vrst in čakala. V backstage-u se je nekaj pripravljalo, nekaj silhuet se je premikalo in ogledovalo vreme.
Naenkrat so luči ugasnile in na oder so prišli Funky Stuff, ki so začeli z inštrumentalnim funky uvodom. Po nekaj taktih se jim je na odru pridružila Candy. Med publiko je završalo in po pozdravu: "Hello Lubijana" se je po Križankah razlegel gromek aplavz. Bend je intro speljal v prvi komad Saxy mood z njenega zadnjega albuma. Pesem je bila kot nalašč za začetek koncerta in če je Candy pela, da je v saxy mood-u, potem je to dokazala tudi z igranjem, seveda pa smo se z njeno ugotovitvijo vsi strinjali.
Naslednji komad je bil nekoliko bolj umirjen funky soul, tu pa je vokalne sposobnosti pokazal predvsem prvi klaviaturist (od treh). Sicer pa si ob pogledu na oder kar obnemel, saj je bilo na njem vsega skupaj devet članov. Na levi je stal kitarist in kot smo kasneje zvedeli producent prvih dveh Candy-inih albumov, na desni je sedel že prej omenjeni klaviaturist, malo desno za njim drugi tipkar, specializiran za Hammond klaviature, za njim pa na klaviaturah in specialnih efektih klaviaturist in producent novih dveh albumov. Levo od njega se je zibal visoki obriti basist in vihtel palec nad strunami. Za Candy je, malce dvignjen, ubrano zbijal bobnar, na njegovi desni pa sta bila še dva pihalca, ki ju pozna(j/m)o pod imenom Matter-horn. Kadar fanta nista igrala, sta se zibala v funky ritmih in vsej ljubljanski fancy publiki bi bila lahko za vzor.
Spet aplavz. Oboževalci C.D. so se prihajajoče pesmi razveselili že ob napovedi saj jo je po njenih besedah zanjo napisal Dave Stewart - Lily was here (album Saxuality). Ostali so se melodije, ki je bila podkrepljena z nekoliko nenavadnim bluzerskim podtonom, spomnili takoj, ko je kitara zaigrala štiri uvodne tone ... Spet je sledil dolg aplavz in žvižgi. Folk je kar nekako groove-al, kar je za hladne ljubljančane že višek - prestopati se z noge na nogo. Razen redkih izjem, je bila publika za to vrsto godbe po mojem prehladna. Upal sem, da bo stvar ob vrhuncu večera zgledala kaj bolj zabavno. Naslednji štiklc "Two miles" je bil posvečen Davisu Milesu, Candyino saksiranje pa nas je spomnilo na legendarnega džezerja. Kull, sem reku in se ob aplavzu pripravil na naslednji komad.
"This song, is supposed to make you feel better ..." je v uvodu povedala Candy, po znaku bobnarja pa se je band pognal v zares divjo funkijažo. Sekal so k' norci in bejbike pred nama so začele še bolj migat z ritkami. Allright - sem si mislil, hkrati pa je bil to naslov komada, ki je rezal zvok nad deževno Ljubljano. Vreme medtem še ni popustilo, bliskanje in grmenje pa ni motilo obiskovalcev koncerta. Ozvočenje je bilo za te razmere zadovoljivo glasno, muzika ki je odmevala po Križankah tok kul, da smo vsi pozabili na ne prav lepo vreme.
Sledili so novi in novi (in stari komadi), med njimi naj omenim štiklc Georga Michaela Star people in Pick up the pieces (Sax-A-Go-Go), po mnenju nekaterih njen najboljši štikl. Čeprav je Candy predstavila največ pesmi z zadnje plošče For the Love of you, smo slišali tudi nekaj starih pesmi, ki so: Lily was here, Pick up the pieces, I can't make you love me, ... med breakom pa tudi Sex machine Jamesa Browna, ki je taisti dan igral na Lentu.
Proti koncu koncerta je Candy hotela publiko pripraviti do plesa, lučkarjem je ukazala, da so na odru disco luči, folk pa je končno prišel pred oder. Telesa so se zvijala, gibala, ritke so migale in vse je kazalo, da bo zaključek koncerta bolj divji ... Candy je celo poizkusila podžgati publiko s plesom Soul train (nekakšen plesni vlakec), pihalca Matter-horn, sta to (skupaj s Candy) nazorno pokazala celo na odru. Ljubljančani so, razen redkih izjem (med katerimi je bil prvi opažen odgovorni urednik ŽVPL-a) hladno, oziroma sramežljivo obračali glave v nebo. No ja, to je Ljubljana, mesto, ki ne žura.
Po tem dogodku sem bil na svoje someščane kar malo jezen. Da je velika večina Ljubljančanov napihnjena s prestolniško samovšečnostjo, je vsem znano že dalj časa. Da se jih 20-40 % udeležuje koncertov samo zato, da bodo tam videni, opaženi, zabeleženi in da se bodo o koncertu lahko tudi hvalili, tudi ni nikakršna skrivnost. Da pa tako zavirajo svoja čustva, emocije, negirajo glasbo, ki so jo na koncertu poslušali (hiter, zelo plesen funky-jazz-rock), pa si nisem mislil. Pizde zadrte!!!
No, ja. V takih primerih mi misli zaromajo tja čez Trojane, tam že vedo, kako se čaga (žura, op. prev.) Koncert se je zaključil z enim bis-om (ki je trajal cca 10 minut) in precej razburkano publiko. Candy Dulfer in Funky Stuff so tokrat že drugič v Sloveniji pokazali, da so res odlična zasedba, da je njihova glasba, ki išče korenine v jazz-u, vendar močno simpatizira s funky godbo, modernim rythm 'n' bluesom, res plesna, zabavna, sproščujoča in nasploh kull. Koncert bi si v tej poletni suši zaslužil krepko desetko, zaradi melanholične in otopele publike pa mu bom prisolil devet plus. Saj ploskat ni nihče pozabu.
