Zgodil se je Final Flash City 3.1, ki je bil najverjetneje najbolj pričakovani party letošnjega leta. Temu je bila primerna tudi tako predpartijska histerija AG fanov kakor tudi entuziazem poletno vzhičenih romarjev in romark sintetične veroizpovedi, ki so se v masah valili na ground zero tokrat že tretjega Final Flash partija.
Dodatno je k občutku mitskega števila prišlekov prispevalo tudi tokrat zaprto dvorišče AG, vsled česar je pločevina sardelasto počivala na rekordno razpostranjeni površini v neposredni in tudi malo bolj posredni bližini prizorišča. Najbolj željni pričetka so se že primerno zgodaj razveselili ogrevalnega floora -Sonic Garden - na parkirišču AG, kjer se je muzka pričela sukati že nekaj po 20i uri, poleg tega pa so se lahko tudi silno trepljali po remah zaradi netravmatičnega vstopa v prostore dogajanja - za tiste nekoliko poznejše (po 23h) tudi več kot enourno trpinčenje, ki ni popustilo v intenzivnosti še dolgo po tretji uri zjutraj. Vsekakor legendarni masi ustreza tudi prav tako nepojmljiva kolona na vstop čakajočih nadebudnežev.
A večini množice je ob vstopu v ciljno areno uspelo iz spomina potisniti dušomučne porodne tegobe, saj je za pozabljenje poskrbel prav temeljito natrpan program raznih performansov: že ob 22h so izvedli gledališki šov skupine Colours, nadaljevali z lutkami podkrepljeno zadevščino The 5th Dancer, nato z blagoslovom k tehno-bogu molečega papeža (res posrečen duplikat), indijsko odišavljeno plesno umetnijo Bharat Natyam, ne preveč seksapilnim fashion showom v Mezaninu, ambientalnim performansom Storm ter nadalje še s plesnim vložkom rezidenčne Ballet Comique de'l Ambasade.
V vsakem primeru se je bilo praktično nemogoče prepričati o umetniški vrednosti naštetih predstav zaradi MASE folka! Namreč otežkočeno in polžje gibanje iz enega v drug prostor je temeljito kvarilo splošno navdušenje folka. Tisti, ki so pobeg iz nezaslišano osoparjenega Dance Loungea in iz stropa kapljajočega kondenza iskali v premaknitvi v bolj breakbeatniško inspirirano Research Area telovadnico ali pa v odprti prostor Sonic Gardena, so za ta podvig žrtvovali precej lastnega serotonina in dramatično znižali raven le-tega.
A vseeno je prevladalo splošno prepričanje, da je dobra godba nadomestila naštete pomanjkljivosti. Še posebej so se izkazali Psiho in Ian F, Jay Denham, Roch Dadier, Eddy the Fish in Manali. Nedvomno pa je kot glavni akter in duhovni vodja tega večera blestel sam MC Flasher, ki je v zabavo prisotnih prestal obredno britje.
Ko se je po osmi uri zjutraj zaključilo pokanje glavne etaže Ambasade, se je dogajanje preusmerilo na zevajoče parkirišče, tokrat preimenovano v Morning Sunrise Area z malce milejšimi ritmi Crazy Lemona, Itto in Carltona ter z vodo poškropljenim poplesavanjem do tretje ure popoldan, ko so tudi najbolj vztrajni odkapljali na Belvedere.
Foto: Gregor Erjavec
