V Cankarjevem domu se je tudi letos v božičnem času pa vse do novega leta odvijala ponovitev baletnih predstav Hrestač, ki je na sporedu že od leta 2002. Po pričakovanjih so bili skoraj vsi sedeži zasedeni, prazne izjeme so bile le redki stoli v kotih. Predstava se je začela z orkestrom skoraj brez zamude.
Znana zgodba je že na začetku navdušila s tipičnim plesom oficirjev v rdečem, ki so ob vsakem svojem plesu poživili dogajanje na večinoma sivo-belem odru. Postavitev in menjava scen sta tekla gladko in hitro, pravzaprav je vse potekalo točno tako, kot je moralo biti, vključno z »letečo« posteljo, ki je naredila še posebej močan vtis na občinstvo skupaj z njenim lastnikom, plesalcem Tomažem Horvatom, ki je svojo vlogo skopuškega Scroogeja izvedel odlično.
Predstava, ki je predvsem primerna za sproščeno božično lahkotno vzdušje brez kakršnihkoli zapletov, dram in žalosti, je ponovno dosegla svoj uspeh. Čeprav sem bila vedno mnenja, da ji manjka nekaj dodatne zgodbe, sploh za otroke, ki so gledali Hrastača kot risanko, bi znala biti precej pusta, je to klasika, ki bi jo morali videti vsi kulturno razgledani ljudje.
Zanimivo pri takih predstavah je, kako močan vtis lahko brez besed in dialoga pustijo zgolj mimika obraza, kretnje telesa in seveda izražanje s plesom na gledalcih.
