Ljubljanski poletni festival je včeraj (19.7.) gostil največjo avtoriteto južnoameriške popularne glasbe, pevko, ki jo naslavljajo tudi kraljica salse, Celio Cruz. Najbolj vroča glasbena noč tega poletja, je upravičila temperamentno napoved. Dveinpolurni koncert je poln avditorij Križank, torej tri tisoč poslušalcev, kar preselil na Karibe.
Za obetaven in energičen uvod je ob spremljavi devetih virtuoznih instrumentalistov in dveh vokalistov poskrbel odlični portoriški pevec Jose El Canario Alberto, ki je svoj dodobra razvnet orkester, v katerega se je vključil tudi sam, nato prepustil značilnemu altu dive Celie Cruz. Zaklad latino ritmov in silovite dinamike je tako dobil dodaten zalet in karizmatična pevka je v velikem slogu ohranila pravo karnevalsko vzdušje.
To je bil prvi nastop Celie Cruz pri nas. Slavna pevka je rodila sredi dvajstetih let v predmestju kubanske prestolnice, v poznih petdesetih pa je emigirala v Združene države. Bogat niz prestižnih nagrad in odlikovanj, ki jih je prejela v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri, bo za vselej ostal le skelet njenih biografij, medtem ko bodo spomini na njene graciozne koncertne nastope ostali in postali posebna poglavja legende. O teh bodo znali pripovedovati le tisti, ki so kadarkoli zaplesali po njenim odrom.
Evo, tako je zapisal frajer, ki je latino žurko leta ocenjeval za državno-radijska poročila ob 7. zjutraj, dan potem. Tipa pozam in vem, da ni aberveznik, tako, da, bi se s trditvami povsem strinjal. Problem je v tem, da v tako kratko formo ni zmogel spraviti vseh faktov.
Celia Cruz je pri 74 letih še vedno v dovolj dobri kondiciji, da z nekaj korakci in protokolarnim kriljenjem z rokami, prav suvereno odšprica poldrugo uro na odru. Brez problemov in brez posebnih naporov. Dve stvari sta važni. Našponani Jose Alberto je v debeli uri uvoda resnično poletel, saj je njegov flow v marsičem prekosil povprečno karibsko koncertno žurko. Tip se je potrudil, in to zelo. Tu je bil zdaj že tretjič (lani na snemanju na TVS in nato poleti na solo koncertu v Križankah) in vselej je naletel na dober sprejem. V sredo pa je bilo v polni areni tolk folka, da ga do sedaj v Evropi v enem kosu še ni videl, še posebej ne na koncertu enega oz. dveh izvajalcev. Razen seveda na iberijskem polotoku, tamkajšnja mentaliteta pa je tako ali tako latinjerosom domača. Plus. Ker se zaveda, da je vseeno le uvod v nastop stare slavljenke, je imel motivacije za nastopaško, plesalsko in pevsko eksplozijo torej dovolj. Namreč. Alberto je, če je njen predvoznik, simbolno tudi njen naslednik. Če pa imaš častno mesto drugega, prvi pa je legenda, opa, to pa je že pozicija, ki se jo izplača ohranjati. Zato je krepko začinil event in zato se ga bomo še dolgo spominjali. Back to Celia. Stara opravi rutinirano, se poveseli, med publiko zagleda kakšnega mladega žrebca in tudi v prežurani mentalni strukturi se najde receptor, ki povzroči prešeren smeh na njenem frisu. Čeprav ni vedela kje natančno geografsko je, pa se ji je, po mojem, vseeno dozdevalo, da morje ne more biti prav daleč.
No, in v tem smilsu ocenjujem, da je še vedno prav zdravo, če ne celo zdravilno, da nam latino pevci in instrumentalisti sem ter tja pridejo zbuditi zavest o tem, da res nismo daleč od vode in, da po nekakšni prilagojeni in sfrizirani logiki morda res bolj spadamo med mediterance kot pa med zadrte snežne može.
V preteklih tednih nam je vreme pošteno prikrojilo poletno miselnost in marsidko se je vprašal naslednje: Kako zaj*bano se morajo počutiti severnjaki, ki imajo vsako poletje naregulirano na povprečje 18 stopinj celzija čez dan? Hm, mi smo, vsaj poleti, res mediteranci, zato nam tudi taka mu?zka prija....