Poln dobrih vtisov o Hrvaški party sceni od zadnjega Bourguignona sem se prejšnjo soboto odpravil na obširno oglaševani Valkana Beach. Na prvi pogled (s parkirišča) je stvar kar dosti obljubljala, ogromna vrsta pred blagajno pa je nakazovala izjemno obiskanost, kar je potrdil tudi način vstopanja, ki je bil še najbolj podoben seganjanju živine v ogrado.
Takoj po vstopu (oziroma še pred njim) so v oči najbolj padli trije ogromni projekcijski panoji, ki so kraljevali vsak nad svojim plesiščem in so imeli poleg so-so animacij predvidoma tudi vlogo edinega vira osvetljave na partyju. Če seveda ne štejemo luči pri treh šankih, ki so bili edino mesto, kjer si res lahko videl s kom govoriš, poleg tega pa tudi edini vir rehidracijskih sredstev. O vodi, pitni ali vsaj tekoči, namreč ni bilo ne duha ne sluha, niti pri straniščih, ki so bila (glede na lokacijo) sicer v port-a-potty obliki, kar bi bilo morda še znosno, če ne bi od trinajstih kabin normalno delovale le štiri. Za pijačo je bilo treba torej poseči v žep, k sreči ne pregloboko (Red Bull- 15kn), pa vendar. Konzumacija, ki so jo previdno oglaševali samo na spletni strani, je bila jasno odpravljena, kar lahko razumemo tudi kot nepripravljenost organizatorjev na maso ljudi, ki se je po številu dejansko bližala napovedanim 7000 plesalcem. Druga posledica tako velikega obiska je bila blazna natrpanost premajhnega prostora, tako ob morju, (chill-out), kot tudi na in izven plesišč, svetlo izjemo trance floora, na katerem se je dejansko dalo premikati, ne da bi pri tem ogrožal noge ali druge okončine sebe in ostalih.
Glasba je na vseh treh plesiščih kar solidno butala, škoda le, da večkrat ni bilo čisto jasno, kaj buta kje. Trancerjev stvar ni preveč motila in so se zvijali na karkoli je pač prišlo do njihovih ušes, na prvih dveh floorih pa so se ljudje bolj ob robu lomili ob mešanju housea in techna, ki je nekako dominiral. Žalostna izjema je bil nastop Staceya Pullena, ki je sicer nakazal par dobrih uvodov, vendar je na veliko razočaranje norije željne publike ostalo le pri tem in pri občutku, da bo zdaj zdaj začelo pokati. Pa ni. (Še več, glasbe je nekajkrat po najhujšem draženju ušes in nog enostavno zmanjkalo za par deset sekund.)
Tako nekako sem zdržal do sončnega vzhoda, ko nas je vse, ki smo se odločili za odprte čevlje (sandale, natikače), čakal še zadnji šok; plesišče je bilo (rahlo nagnjeno in polno kosov asfalta, pa to bi še nekako šlo) prekrito z nekakšnim finim sivim prahom, ki se je tekom noči prilepil na noge do gležnjev in še čez, tako da so ljudje že ob prvem svitu veselo brodili po morju, plesali v njem in vanj celo scela padali. Moram reči, da je res edinstven občutek, če se lahko takoj po partyju vržeš v vodo, vendar ne to ne celodnevni after ni popravilo vtisa, da so organizatorji mislili izključno na profit, na dobro počutje obiskovalcev pa praktično nič.
Če sklenem; četrti Valkana Beach je bil Masovka (ni typo), na katero se je najbrž splačalo priti z dovolj droge, da nisi opazil intenzivne potrošniške narave dogodka, ki jo na podobnih prireditvah vsaj približno poskusijo zakriti.