V sredo je v ljubljanskem KUDu Franceta Prešerna gostoval prav poseben gost. Charlie McMahon je največja zvezda didžeriduja, in čeprav s(m)o mnogi pričakovali klasičen didžeridu koncert, nam je simpatični Avstralec demonstriral, da se ta inštrument lahko sliši tudi drugače.
Koncert se je začel po dokumentarnem filmu. Charlie McMahon na odru, sam. Za začetek nam je razložil, koliko vdihov na minuto je potrebno za igranje didžeriduja (tisti, ki so prisostvovali njegovi popoldanski delavnici, so se s tehnikami igranja spoznali pobliže).
Njegovo glasbilo se ni zdelo prav nič podobno klasičnemu, zato je bila njegova obrazložitev čudnega inštrumenta na mestu: v njegovih rokah je bil didgeribone, križanec med didžeridujem in pozavno, s katerim lahko zaigra več tonov na en inštrument. In ravno digeribone je bil zvezda sredinega večera.
Prvih nekaj komadov je tako Charlie odigral z didgeriboneom, si sposodil še pravi didžeridu organizatorja koncerta Janeza, potem pa je sledilo presenečenje. McMahon si je v usta dal ustni mikrofon, ki pobira tone v ustni votlini in s katerim lahko didžeridu ali didgeribone dosežeta prav posebne zvočne učinke, ki so bili resnici na ljubo presunljivi. S pomočjo pedalnega samplerja, si je pred nami naredil podlago, rif, če hočete, in čez njo vneto soliral.
Po približno uri je bilo konec prvega dela koncerta, saj je v nadaljevanju Charlie igral ob glasbeni podlagi iz CDpredvajalnika. V eni uri nam je tako predstavil sozvočje didžeriduja in moderne glasbe, in ne boste verjeli, kako zanimivo se sliši didžeridu s tehno podlago.
Po približno dveh urah je bilo koncerta konec, občutki obiskovalcev pa so bili mešani. Nekateri so bili nad predstavo razočarani, češ da to pa že ni bil pravi didžeridu, drugi pa so bili nad Charliejevim nenavadnim pristopom prav navdušeni in slednjih je bilo veliko več.
Če bi se razočarani obiskovalci prej malce bolj informirali, bi zagotovo vedeli, da na koncertu ne bodo slišali le klasične didžeridu godbe.
Članek je bil prvotno objavljen v Večeru.
Foto: Em3r10.com