V nedeljo ponoči se je zaključil tridnevni reggae/dancehall/hip-hop festival nedaleč stran od jezera Chiemsee (Nemci mu pravijo kar Bavarski ocean), 40 km pred Munchenom. Na veliko razočaranje je festival "v peš koordinatah" precej oddajen od jezera, zato pa ekološko toliko bolj neoporečen. (Naj vam le omenim kako ?ozaveščeni? so bili določeni posamezniki z našega Soča Reggae Riversplash Festivala, ki so hodili z detergentom pomivat posodo kar v Sočo). Zato pa so bili orginizirani avtobusni prevozi od/do bližnjih železniških postajališč in tako tudi v bližino jezera.
Festival izgleda na prvi pogled precej neverjeten, saj vam ob samem prihodu ponuja nemalo preglavic: najti vhod na festivalsko prizorišče in kamp za šotorišča. Od samega začetka, izstopa z avtoceste in kraja, kjer se festival odvija, Ubersee, se namreč v nedogled vije cesta ob kateri so označena parkirišča, nato kampi za prikolice in ko končno prispete do njenega konca - na poti seveda srečate številne policijske avtomobile in kombije ter policiste na konju, ki si ob sumljivem pogledu dajo duška pri iskanju vsakovrstnih mehkih substanc - ste na vhodu na festivalsko prizorišče.
Smo na Bavarskem, zato policijsko nadlegovanje in preiskovanje ljudi nič kaj ne preseneča, vseeno pa menda ni priporočljivo imeti "dreadlocksov", ker kaj hitro lahko postaneš tarča preiskave. (Ne vem koliko to res vpliva na najstnike, vendar je bilo procentualno ?deadlocksov? na Chiemsee reaggeju mnogo manj kot jih lahko vidite na reggae festivalu pri nas).
Na samem vhodu si že počasi začnem ustvarjati sliko festivala: za kako masoven obisk pravzaprav gre! Klub najstniški prevladi so starostno meje nedoločljive. Srečam tako družine kot starejše ?old school? reggae fane in med njimi celo skinheada, ki pride mimo s svojim kasetofonom in izzivajoče kljubuje umirjeni množici, ki čaka v vrsti za karte.
Karte so v predprodaji za en dan stale 42? ter 69? za vse tri dni (od tega je bilo v ceno že vračunanih 5? za vrečko za smeti, ki ste jih dobili nazaj, če ste jo prinesli polno). Če pa ste predprodajo kart zamudili ste s tem tvegali, da boste do nje sploh prišli, sicer pa ste zanjo plačali 50?. V ceno enodnevne karte ni bilo všteto spanje v kampu, tako da vsem izletnikom ali fanom posameznega banda priporočam, da se v prihodnje znajdejo po svoje in spijo na bližnji jasi. Ste pa z vsemi vstopnicami imeli zastonj vlak z določenih koncev Nemčije in Avstrije.
V kamp je bil dovoljen vnos česarkoli (če vam niso že prej zasegli česa prepovedanega), na samo koncertno prizorišče pa več ničesar. Tako so se od bližnjih improviziranih trgovin - ki so bile postavljene ob sam vhod na festivalsko prizorišče - do kampa vile kolone posameznikov, natovorjene s polnimi nahrbtniki alkoholnih pijač ali pa s paketi piva povezane verige ljudi.
Celotno festivalsko prizorišče je na odprtem, brez sence in pokritih površin, tako da ste v primeru vročine izpostavljeni močnemu soncu, v primeru dežja pa blatu. Tokrat je deževalo s petka na sobote in se v nedeljo zjasnilo, kar pa ni popolnomo izsušilo blata in svinjarije, ki se je oblikovala v kampu.
(Stanje vseeno ni bilo primerljivo s slovenskim Rock Otočcem, kar štejem Nemcem v dobro). Glede sanitarij so bila stranišča razpršena po celem kampu in jih je bilo za moj občutek dovolj; pralnice, umivalnice in bolj urejene toalete pa na enem delu, kar je povzročalo vsaj 50m dolge vrste za tuš.
Koncerti so se začeli odvijati že ob 12.uri in se jih je tja do konca noči na dveh prizoriščih zvrstilo od 12 - 15, kar je toliko kot jih naš domači reggae festival ponudi v vseh štirih dnevih skupaj. Na svoj prvi dan je festival na velikem odru ponudil mainstream zasedbo Seeed, ki so trenutno v Nemčiji velike zvezde (pri nas so nastopali konec aprila v Media Parku), drugi dan preostale in preživele člane zasedbe The Wailers ter zvečer afriško rasto (kot se imenuje sam), legendo Alpha Blondy & The Solar System, zadnji dan pa skoraj že nemško legendo Jan Delaya ter za njim ?Mtvjevskega? Shaggyja. Vse te zasedbe so igrale na glavnem velikem odru.
Manjše, manj znane in manj mainstreamovske godbe pa na drugem odru (med njimi politično in socialno angažirane ter kritične Raggabund), v šotoru, ki je deloval kot zvočni otoček sredi koncertnega prizorišča velikega odra. Ko si izstopil iz njega si bil namreč takoj potopljen v zvoke z velikega odra.
Poleg dveh odrov so na festivalskem prizorišču z izstopajočimi svetlobnimi efekti in reklamami med seboj tekmovale stojnice s hrano in pijačo (pivo 0,4l= 3?, gazirana voda 0,5l=2?, različna hitra hrana se je gibala tam med 3-5?), oblačili in nakitom ter raznimi promocijskimi izdelki.
Med njimi na veliko presenečenje ni bilo niti ene, ki bi bila posvečena glasbi in nosilcem zvoka od skupin, ki jih je festival predstavljal.
Festival naj bi vsako leto obiskalo 25.000 ljudi, kar je tako ali tako težko predstavljivo, vendar je občutek, ko ste tam, precej drugačen. Množica je namreč izgledala vsaj pol milijonska, tridnevne karte za festival pa so bile že nekaj dni pred začetkom razprodane.
Festival je obiskala iNVISIBLE, fotografije Sabina Djogić..
