Kaj se zgodi, če vrhunska igralka napiše igro in v njej tudi odigra glavno vlogo? Če govorimo o dramskem prvencu Saše Pavček, definitvno uspeh tako in drugače. Pri tem seveda ne zanemarimo režije asa Dušana Jovanovića in igre še treh igralcev, ki gledalca brezkompromisno potegnejo v burno dogajanje. V Čistem vrelcu ljubezni lahko poleg Pavčkove opazujemo, kaj zmorejo tudi Janez Škof, Valter Dragan in Petra Rojnik.
Pozitivno preseneča še posebej slednja, energičen nov obraz na deskah ljubljanske Drame, ki daje vtis, da ji je vloga pisana na kožo. Verjetno se še posebej moški del občinstva ne bo pritoževal; poleg tega, da popolnoma obvladuje situacijo, se kar lep čas pojavlja sproščeno gola.
Avtorica se loteva precej temačne teme, zato je toliko bolj pohvalno, da je predstava prav zabavna, še posebej nekaj dialogov. Gre za to, da sodobna družba temelji na nezaupanju, nezdravi tekmovalnosti, predvsem pa premalo na ljubezni in spoštovanju. Junakinjo zgodbe Anamarijo vidimo na eni strani v nesrečnem zakonu in vrtincu mestnega življenja gledališke igralke, na drugi strani pa na primorskem podeželju, kamor se zateka. Ko ji umre oče, izve da ima polbrata Marinota (tega v predstavi nikoli ne vidimo, le slišimo ga), ki je duševno zaostal dvanajstletnik. Vzame ga k sebi in zgodba se začne zapletati. Ugotovijo namreč, da je nadarjen za slikanje, Anamarijin mož Peter, neuspešen slikar, pa hoče to izkoristiti sebi v prid. Pravzaprav se gledalec lahko vpraša, kdo od likov ima v glavi večji "nered". Verjetno Marino še najmanj od vseh.
Gre za izjemno kompleksno delo, ki prikazuje problem surovosti sodobnega sveta, v katerem ljudje pozabljamo na svoje človeške vrednote, podano pa je na način, ki gledalca pritegne od prvega do zadnjega trenutka predstave.