V soboto, 13. septembra 2013 je bil v Ljubljanskem Kinu Šiška premierno predstavljen dokumentarni film Pravi človek za kapitalizem režiserja Dušana Moravca, ki nam je skozi njegove knjige, besedila njegovih pesmi in glasbene nastope, gledališke predstave ter osebno življenje predstavil zgodbo Damirja Avdića, bosanskega glasbenika, pesnika in pisatelja iz Tuzle. Temu je sledil koncert s predstavitvijo novega albuma Human Reich.
Damir Avdić, »Bosanski psiho«, je en res poseben glasbenik. Njegovi koncertni nastopi so vedno prvovrstna mešanica čiste norosti in gneva, kot ga v punk glasbi že dolgo pogrešamo. Glasbena interpretacija punk kantavtorske poezije, ki je surova in »in your face«, kot je to sploh fizično možno. Človek, ki je hardcore etiko treh akordov in DIY minimalizma pripeljal do skrajnih meja izraznosti.
Poseben glasbenik, a obenem čisto navaden človek. Skromen človek, s skromnimi tuzlanskimi koreninami, s skromno glasbeno in odrsko opremo, ki prisega na skromne nastope za skromno število poslušalcev, ki živi skromno, ki potuje skromno, ki o sebi misli skromno. Nekateri bodo rekli: pravi človek za čase, ko je treba znati živeti skromno, ko je treba zategniti pasove, ko je treba šparati na sebi - pravi človek za recesijo.
Pa vendar nam Damir skozi svoje nastope dokazuje, da se največji premiki začnejo s skromnimi posamezniki, ki se sami s svojim glasom na velikem odru zoperstavijo trenutnemu stanju in skromno zahtevajo uresničitev najbolj skromnih želja: pravico, enakopravnost, ljubezen, solidarnost, iskrenost, priložnost. Osnovne želje, ki v svoji skromnosti od nas zahtevajo res malo, a jih je včasih tako težko najti. Zlepa ne gre, očitno se je treba o teh stvareh pogovarjati bolj neposredno, ena-na-ena, potovati iz mesta v mesto, iz države v državo, govoriti, kričati, ponavljati – dokler te ne slišijo in uslišijo.
Dokumentarni film je poskus ujeti portret človeka, ki ga je težko uokviriti v omejitve zaslonskega medija, saj je Avdića potrebno doživeti. Gre za kolaž nastopov po Sloveniji in nekaterih mestih bivše Jugoslavije, ki ga prikazuje na najbolj pristen način, kot smo ga vajeni: samega na odru, s kitaro v roki, samega proti vsemu. Film upoveduje Avdićevo zgodbo brez posebne naracije, je kot muha na steni Damirjevega življenjskega odra, ki je sam po sebi tako neverjeten, da se zdi zaigran, neresničen.
Tako neresničen, da mu sprva skoraj ne verjamemo, ko se njegova glasba v zaključku dokumentarca prelije iz filmskega medija na oder; ko se dvigne zastor in se pokaže pravi igralec. Damir nam je v svojem tipičnem nastopu predstavil najnovejši, že četrti album Human Reich. Komadi, polni ironije in sarkazma so nas ponovno opomnili, da so stvari na tem našem planetu pošteno »u kurcu«, kriv pa je predvsem človek sam. In ta bo v organu ostal, dokler mu ne prekipi, dokler ne vstane ter pred polno dvorano sedečih in prestrašenih ljudi, izpostavljen in razgaljen, brez sramu in brez strahu ne zahteva nekaj čisto skromnega: da mu prisluhnejo. To bo pravi človek za recesijo.
