Pričakovanje pred koncertom je bilo veliko. Vedeli smo, da bomo priča enkratnemu dogodku, a najbrž se nam niti sanjalo ni, kako enkraten bo (in je bil) sobotni večer na predvečer Vseh svetih v Kinu Šiška. Tako za Dan D kot za nas. In tudi za Jardier, ki so odlično prestali svoj ognjeni krst.
Šušljalo se je, da bodo Dan D uprizorili nekaj čisto drugačnega, tudi člani benda so v javnosti večkrat povedali, da koncert ne bo špil za žur, še več, da naj tisti, ki pričakujejo žur ne hodijo v Kino Šiška. Oziroma gredo kam drugam. Je prišel čas, da počasi nehamo plesati z malimi rokami dvignjenimi v zrak?
Kar smo aprila slišali na Dna D, je bila surova verzija, skozlan rokenrol, rahel odmik od znanega in tistega, kar smo bili od Dan D vajeni. Ampak ... kaj je sploh to, kar smo od Dan D vajeni? Nam niso Dan D že s Tiho potihoma sporočali, da lahko pozabimo katere barve je naš dan?
Žur nove Dna
Rekli so, da ne bo žur. Rekli. A so lagali, ker žur je bil! Žur glasbe. Žur evolucije, žur drugačnosti, žur ekspresije, žur eksperimenta, žur vizualnih efektov, ...
Priznati moram, da se mi je kar smejalo, ko sem opazoval reakcije ljudi. Nekateri so bili zaprepaščeni, drugi zasanjani, tretji so strmeli, četrti se smejali. Tudi sam sem bil med slednjimi. Po videnem in slišanem mi je bilo v čast poslušati in gledat bend, ki ima toliko jajc, kot jih imajo Dan D.
Kajti za elektro-alter metamorfozo, v kateri je v prvi plan stopil Boštjan na klaviaturah, fuzzovske eksplozije, ki jih je skozi svoje prste v orbito spravljal Tučo, (tudi in ne samo) elektronske bobne, za katerimi se je znašel Obra, netipične bas linije, za katere je poskrbel Nikola in nazadnje (a ne nazadnje) za mogočno vokalno interpetacijo, kakršno premore Tokac, moraš imeti jajca. Jajca biti drugačen.
Živimo v času, ko bo treba ozavestiti, da drugačno nikakor ni narobe. Nismo vsi isti, tudi svet ni isti kot je bil (čeprav bi si nekateri želeli, da je tak kot pred 50, kaj 50, 500 leti), a temu ni tako. Tudi Dan D niso isti. A v resnici, nikoli niso bili isti. Dna D II je samo zadnja stopnja evolucije.
Za pozabljive, bend je začel leta 1997 z albumom Igra (Za naju punca, ...), leta 1999 sledil je Ko hodiš nad oblaki (Polna luna, Tvoje je vse, ...). V tistih letih so bili Dan D-jevci bolj kot ne novomeški fenomen. Leta 2004 se je zgodil Katere barve je tvoj dan, s pesmimi, ki jih poznamo vsi (Plešeš, Čas, Voda, Le naprej, ...) so postali vseslovenska rockerska blagovna znamka. Leta 2009 je sledil Ure letenja za ekstravagantne ptice (Moj problem, San san, Jutranja, ...), pa Simfoniki in Dan 202 (2009), pa Tiho leta 2013, ... leta 2015 pa se še spomnimo mar ne?
Torej, tri dekatde, tri obdobja. Evolucija. Revolucija? Kakorkoli že rečete temu, pot dendije pelje naprej, kakšen bo cilj, bo pa pokazal čas.
Če za konec parafraziram nek znan verz neke dolenjske zasedbe:
Le naprej, Dan D, ne glejte nazaj, umetnik je v vseh nas, pusti naj poje na glas!
