Starci, kot so oni, so naredili totalno energetsko bombo in nas zasvojili s svojim značilnim hrupom, znojem in besedili.
Prvič sem jih gledala pred 25 leti v Arrigoniju v Izoli, ko so igrali Japanci rade za nas in smo ostrmeli, ker je bil komad totalna osvežitev v takratnem novem valu. Na isti dan so igrali tudi Nieti s Habičem, tako da se očitno kljub svojim ne tako rosnim letom še vedno spomnim nekaj sočnih podrobnosti tistega dne.
Mlajši del Demolition Group osebno ne poznam, zato o njih ne morem kaj dosti napisati, razen da sta odlično igrala in sem uživala v vsaki sekundi koncerta. Ste torej že opazili, da sem njihova dolgoletna fenica kajne?
Na odru sem po dolgem času spet lahko opazovala Friškega, ki se je pačil in delal take grimase kot da je dobil s ciglo v glavo pa se mu to fejst pozna, ampak brez teh fac ne bi bil Friški to kar je sicer – inteligenten gospod z območja Posavja, ki uspešno deluje v poslu in obenem nam s poezijo in glasbo kaže svojo temnejšo stran.
Demolišni uživajo v svoji energiji in glasbi
Demolišne ne briga kaj si mislimo o njih, enostavno uživajo v svoji energiji in glasbi, obenem pa z nami delijo ta svoj hrupni svet. Fifnja je soliral kot vedno in se pri tem totalno zabaval, za Pepija pa se mi je zdelo, da bo vsake toliko kar pojedel tisti svoj saksofon.
Mogočna zvočna kulisa za razmišljanje o tem, kaj vse človek zmore, pa četudi živi na Planetu starcev, kot so poimenovali svojo novo ploščo in kako se lahko razda svojemu užitku ob izvajanju vsega kar so na novo pripravili.
Na koncertu so igrali veliko novih komadov, vse nas pa so razgreli s svojimi znanimi in skoraj ponarodelimi Dež, Model, Japanci rade za nas, Zucchero pa je zaropotal na koncu, po dveh dodatkih, ker jih enostavno nismo spustili z odra.
Dovolite mi, da z vami delim nekaj zanimivih novičk, katerim sem bila priča pred mnogimi leti kot zaročenka enega od njihovih sovaščanov, ko sva se občasno družila z njimi.
Brata Pegam prihajata s pekovske družine v majhni vasi ob Krki, Friški je živel v Brežicah, takrat so vadili in igrali s Nikolo, ki je tudi živel v Brežicah, na bobnih je ropotal starejši od bratov Pegam, pa tudi mladi Remc. Svet je majhen kajne? Prepričana sem, da veste kje sedaj igrata Nikola in Remc.
Ko še niso bili zvezde slovenskega novega neba, so neutrudno vadili v hiši Pegamov, kjer smo se vedno hecali, da njihov hrup zmorejo prenašati le še ribe v Krki. Ampak na koncertu v Kinu Šiška so znova dokazali, da so kot dobro vino – starejši kot so, bolj so okusni in odbiti.
In to je tisto, kar je treba neskončno cenit – pogum, voljo, kondicijo, željo in strast še vedno delati novo in odlično glasbo. Demolišni ne poznajo strahu. Kar tako naprej, še na 100 let!
