Plesna predstava Double points: 1 & 2, ki smo si jo prejšnji teden lahko dvakrat ogledali v Cankarjevem domu, zagotovo predstavlja vrhunec letošnje plesno-gledališke sezone. 55-minutna predstava italijanskega koreografa Emia Greca, ki sicer živi v Amsterdamu, je v dveh delih predstavila dvojen pogled na izjemno plesno ustvarjanje.
Henk Danner. Ko se svetloba dotakne plesalca, ta oživi in v ritmu Bolera ali "v begu" pred glasbo prehaja iz ozadja odra v ospredje. Na sredini ga vedno nek nevidni sunek vrne na začetek. In kot konjenica na bojnem polju vztraja v gibanju pred neznano plesno silo. Koncept luči, glasbe in scenografije sta postavila Emio Greco in režiser ter dramaturg predstave Pieter C. Scholten. Z njim Greco sodeluje že od leta 1995. Po umetniškem manifestu Sedem nujnosti kot njun prispevek k iskanju novih plesnih oblik sta Greco in Scholten ustvarila več skupnih plesnih projektov, med drugim plesne predstave: Bianco (1996), Rosso (1997), Extra Dry (1999) ter ciklus koreografij pod naslovom Double Points, za katerega so kritiki zapisali, da gre za "nov plesni jezik in novo plesno formo, v kateri je telo s svojimi instinktivnimi nagoni vizionar nadčutnega sveta".
V drugem delu, ki je v vseh pogledih nasproten prvemu delu Double Pointsa, se Emiu Grecu na odru pridruži španska plesalka Bertha Bermudez Pascual. Iz klasičnih zvokov Bolera se plesalca spustita v "zvočni kolaž" žabjega regljanja in urbanih zvokov avtorja Wima Sellersa. Njuno gibanje - nekaj časa enotno, drugič diametralno nasprotno - povezuje enotna kostumografija Clifforda Portiera, ki ju je oblekel v identični prozorni obleki in s tem zmanjšal razlikovanje med moškim in žensko.
Izjemna plesna predstava Emia Greca je - zaradi svoje jedrnatosti in jasne plesne estetike - poskrbela za čisti užitek, kakršnega si samo še želimo.
