Seattlski zvok ali Grunge je eksplodiral tam nekje na začetku devetdesetih, ko so Nirvana z Nevermind ter Pearl Jam s Ten prihrumeli v prvi plan. Sledila je prava eksplozija grunge bandov. Eni izmed teh so bili tudi Alice in Chains. Fast foward v današnji čas. Tu vstopijo Dropped D ... Alice in Chains tribute band.
Če kdo slučajno še ne ve, "grunge" je po ekstremnem uspehu zaradi pretirane komercializacije in vsega sranja, ki so se godila okoli doživel implozijo in se nažalost sesul sam vase. Vendar hvala Bobu ™ so nastali Dropped D.
Band ga resnično žge. Cel band se sliši, kot bi pred teboj res stali Alice in Chains. Pevec Simon Vadnjal glasovno zveni skoraj povsem enako kot Layne Staley, kar na trenutke sploh ni lahka naloga in band se je v skoraj dveh urah resnično trudil ustvariti pravo vzdušje in "nakurit folk" ter jih spraviti v pravi "feeling". Skratka kar se banda tiče vsekakor vredno ogleda, vendar me je nekaj motilo.
Problem se po mojem pojavi pri samem placu. Roxly bo vsekakor moral nekaj narediti za vzdušje na koncertu. Nekaj tam manjka ... luči, vzdušje, postavitev odra ... ne vem nekaj preprosto ni bilo tako kot bi moralo bit. Nekako ni "žmohta" tam ... Nekaj mi tam preprosto manjka ...
Mogoče smo pa krivi mi poslušalci/obiskovalci in nismo še vzeli Roxlyija za svojega oziramo si ga še ne predstavljamo kot koncertno prizorišče. Dajmo potem času čas ... pa da vidimo.
