Dvajseta Druga godba je letošnje leto imela posebej raznovrsten program, nosila je poudarek na afriški godbi in plesu. Občinstvo je namenilo največ pozornosti večeru z Eliadesom Ochoem in Bobanom Markovičem, saj so Križanke tistega večera pokale po šivih.
Manj navdušenja so poželi nekateri izvajalci, od katerih smo pričakovali več. Prvi in zadnji večer sta prijetno zaokrožila Drugogodbeno druženje - začeli smo po brazilsko in zelo razgibano - borbeni ples, imenovan Capoeira, je dvignil razpoloženje na korektno raven. Skupina mladih Italijanov in Slovencev, eni so bili v plesu izrazito bolj doma, drugi manj, so z napornim drilom, pri katerem uporabljajo sunkovite gibe nog, ter se pri tem večinoma ne dotikajo, naelektrili dogajanje.
Žal je sledil bolj monoton del, za katerega občinstvo večinoma ni namenjalo pozornosti - predstavitveni dokumentarec 20 let Druge godbe, v katerem smo opazovali predvsem genezo festivala in njegove programske sheme. Za večino ljudi pomeni Druga godba festival t.i. world music, vendar se je stvar v turbulentnem letu 1984 naslanjala predvsem na radikalni rock, ki je umanjkal na drugih mestih. Sčasoma je festival začel gojiti predvsem tiste glasbene prakse, ki so po krivici prezrte ali pa jim ne namenjamo dovolj pozornosti.
Prav zato se dandanes znajde na Drugi godbi tudi free jazz ob boku afriškim ritmom. No, brazilski DJ Dolores, ki so sledili dokumentarcu, so presenetili po celi črti - hladno sprejemno dvorano Cankarjevega doma so spremenili v vroče plesišče mangue beata, ko sem se ozrla naokoli, je malokdo stal pri miru, kdo bi le lahko? Dobro razpoloženi glasbeniki so ogreli ozračje.Atomic je drugi dan zasedel Linhartovo dvorano, cenjeni jazzerji so napolnili tričetrt dvorane, navdušili pa so predvsem z soliranjem trobente in saksofona. Kljub vsemu je bilo pri nekaterih obiskovalcih zaslediti razočaranje, saj je bil nastop neoseben, hladen, brez interaktivnih vložkov.
Tretji večer so navduševali Culture Musical Club iz Zanzibarja. Štirinajstčlanska zasedba je predstavila ritme daljnega otoka, ki nosijo tako arabske kot afriške korenine. Prvi del koncerta je bil usmerjen v arabske, raks šarki ritme, ki so priljubljeni predvsem pri trebušnih plesalkah. Rajab Suleiman je predstavil vse čare kanuna, arabskih citer, ki arabski glasbi dajejo nežni podton.
Nismo ostali hladni ob pevkah, ki so bile večinoma elegantno popolnjene in zelo privlačne ženske, tako v glasu, kot stasu. Ko je na oder prišla 93-letna Bi Kidude Baraka, je bilo občinstvo navdušeno. Izmenjavale so se mlade in malo starejše pevke, kot da bi pripovedovale zgodbo o minljivosti in življenskih razočaranjih. Celotna štimunga me je nevede spomnila na preminulo Beltinško bando s pokojnim Miškom. Klansko muziciranje je res nekaj posebnega, ni kaj.
Drugi del koncerta je bil popolnjen z bolj veselimi, na poskok afriškimi ritmi, ki jih domačini koristijo za potrebe veselih dogodkov, porok. Ko sem že pomislila, kje se skrivajo plesalke, jih je bilo na odru kmalu vsega tri, ampak so z divjimi gibi v bokih kmalu prebudile v nas dionizične, primitivne vzgone .... Atomic je drugi dan zasedel Linhartovo dvorano, cenjeni jazzerji so napolnili tričetrt dvorane, navdušili pa so predvsem z soliranjem trobente in saksofona. Kljub vsemu je bilo pri nekaterih obiskovalcih zaslediti razočaranje, saj je bil nastop neoseben, hladen, brez interaktivnih vložkov.
Prvi večer v Križankah je bil obarvan v različnih barvah - nastopila je Slonokoščenka, nastopili so Daara J in nastopili so Francozi Mei Tei Sho. Občinstvo je bilo na začetku mrtvo hladno, skoraj vsi so sedeli, ni bilo videti življenja.
Dhobet Gnahore, na videz krhka in zelo mlada, 22-letna punca, je nastopila, kot, da bi na odru stala že 50 let. Karakterni močan glas je objel Križanke. Zaigrala je na več afriških tolkal ter ob vsem tem plesala kot gazela. Prijeten nastop in večkratne prošnje s strani glasbenikov, naj vendar sodelujemo, so se izkazale za plodne. Kmalu je bilo vse na nogah.
Mei Tei Sho, divji Francozi iz Lyona, so za odrski nastop pripravili posebne azijske lučke, verjetno, da bi dobili priokus prenajedenosti z rižem in vsi padli v trans. Nič od tega se ni zgodilo, saj smo slišali že slišano, a je navdušil angažiran nastop glavnega protagonista, Jeama Gomisa, ki je nadvladoval občinstvo, ter večkrat, kot kak mesija zajadral med občinstvo, da se je le to umaknilo njegovem karizmatičnem nastopu, ki je bil naravnan predvsem na nestrpnost do tujcev in drugih in drugačnih. Vedno dobrodošlo v premislek.
Daara J iz Senegala velja za eno boljših afriških hip hop zasedb, zato je bilo ob njihovem prihodu videti več predstavnikov te afro-ameriške subkulture. Korekten in energičen nastop, poln domislic in toplega odnosa do občinstva, ki je tokrat znalo sodelovati. Pogrešala sem le ženski backvocal, ki bi nežno zaokrožil rahlo mačističen nastop.
Drugi večer v Križankah so najprej popestrili Španci - Miguel Poveda Grupo. Šestčlanska zasedba je z preciznim flamenkom prepričala vse. Popestritev je bila plesalka, ki je dala poseben čar celotnemu nastopu, saj bi si Flamenco težko predstavljali brez značilnih gibov. Encarna Anillo in David Lagos sta ves čas dajala ritem s ploskanjem, Miguel pa je navdušil z glasom, vendar sama še nisem slišala Paco de Lucio v živo, tako ga rajši ne bi okronala za kralja Flamenca, z lahkoto pa bi mu podelila naslov princ.
Sledila je ena in edina slovenska zasedba, kar je bilo, vsaj zame, eno veliko razočaranje Druge godbe, saj bi si veliko več skupin zaslužilo nastop. Brina je s kristalnim glasom in oranžno pojavo popeljala vse nas tam daleč med naše prednike, njen nastop pa so spremljali vrhunski glasbeniki- Nino de Gleria ter Drago Ivanuša ter ostali. Najlepše zapeta je bila švedska hvalnica Med zvezdami, I Himmeln, katero je bilo slišati iz srca. Pri drugih komadih kljub čistemu glasu te iskrenosti ni bilo čutiti. Po vsej verjetnosti bi bilo prefektni izvedbi potrebno dodati več domačnosti, ki jo je sicer hudomušni Drago Ivanuša na harmoniki spretno obvladoval. Po časopisih pa so že bile napisani komentarji, v stilu - nepotizem nima na tem festivalu kaj početi. Seveda so mislili Brino. Kdo bi si mislil!
Thomas Mapfumo je car čimurenge, uporniške zimbavejske glasbe. Pričakovali smo več energije. Žal smo bili prikrajšani za besedila, ki trgajo srce, vendar je glasba z nenavadnimi tolkali, imenovanimi mbira, zazibala Križanke v afriških ritmih. Vendar ne za dolgo, saj se je izrodila v monotono repeticijo, dodatno pa jo je okrepilo pevčevo zlajdrano pretirano zahvaljevanje na koncu komadov. presenetljivo- Križanke so se počasi polnile, vendar je Mapfumo počakal do dveh bisov in navdušil tiste ostale, ki ga bolj razumejo.
Večer, ki so ga otvorili La Squadra, je bil triumfalen. Začetni dvomi, da škvadra ni primerna za masovno poletno gledališče, so se razblinili. Odlično, usklajeno petje je bilo slišati še boljše v živo kot pa iz gajbe. Tralelero, kakor ga imenujejo Italijani, je izvajan v krogu, da se pevci dobro uskladijo, predvsem pa je to del tradicije, saj krog od nekdaj predstavlja simbol enotnosti.
Eliades Ochoa, legendarni kitarist zasedbe Buena Vista Social Club je nastopil z zasedbo la Patria, ki se je izkazala za bogato zakladnico ritmov, slišali smo kratke a efektne solo vložke, zvok je bil odličen. Nastop je bil korekten, neposreden, iskren a vseeno malček nonšalanten.Chan Chan, Yiri Yiri Bon in El caretero so komadi, ki hočeš nočeš gredo v uho in te težko pustijo indiferentnega. Kljub vsemu občinstvo ni bilo do konca zrajcano, saj so to znali napraviti le trubači.
Boban Markovič z 12 člansko brass zasedbo in tolkalci se je izkazal za mojstra aranžmaja in vodenja. Slišali smo napeve iz Odpisanih, legendarno Mesečino in Kalašnikov. Pridružila se je Esma Redžepova, ki je na nastop želela na vsak način, in sicer z posredovanjem Makedonske ambasade. Prijetna in okrogla gospa z močnim, neverjetnim romskim glasom je spravila ljudi do delirija. Gosti zvočni poudarki divjega srbsko - romskega podzemlja so me na celotnem festivalu najbolj prepričali. Čutiti je bilo odlično bass linijo brez zvo?nih spodrsljajev.
Osupnili in nasmejali smo se ob zajebantskih vložkih Bobanovega sina Marka, ki je pravi o?etov klon.Te fante res spoštujem, prebudijo cigansko kri in začneš cepetati z nogami, in ni ti ve? pomo?i. Po bisu je ob?instvo še naprej divje skandiralo. Tako divje skandiranje je bilo slišati le pri Bobanu. In 3truba?i ne bi bili truba?i, ?e ne bi zapuhali še v predverju Križankah. In srečna je tista nevesta, katero bo Boban z zasedbo obiskal na dekliš?ini ali ohceti. Ena srečna Ljubljan?anka si bo za vse življenje zapolnila dan, ko smo truba?e opazovali z mostov, in Boban je po naro?ilu zaželel sre?o bodo?i mladi, bankovci pa so leteli vse naokrog.
Zadnji večer, 11. 6. se je zgodil z briljantnim Philip Johnston's Faust Projectom v Kinoteki. Izvirna in duhovita zasedba, ki jo ceni tudi John Zorn, je popestrila nemi film Faust nemškega režiserja Fridericha Wilhema Murnaua iz leta 1926. Klasi?na zgodba o boju med dobrim in zlim je dobila povsem nov pe?at v lu?i moderne spremljave, katere pevka je z odličnimi onomatopoetskimi zlogi popestrila dogajanje v filmu. Posladek Druge godbe, ni kaj.
Celotna godba je pustila mal?ek grenek priokus predvsem zaradi slabega vremena in nerazpoloženega ob?instva, ki se ni znalo vklopiti v raznoliko glasbeno dogajanje. Dobila sem vtis, da je obisk Druge godbe postal vse bolj družabnega zna?aja. Ljudje pijejo pivo, jejo arabsko - indijsko hrano in ostanejo v predverju v ?asu dogajanja. Upam, da se ne bo zgodilo isto kot s Trnfestom, na katerem Ljubljan?ani ne znajo prisluhniti razli?nim dogodkom ter raje živahno in mote?e razpravljajo o tem, kako so preživeli dopust. No, za pomanjkanje kulturnega okusa ne bomo obtoževali organizatorjev, vsekakor pa si to zaslužijo obiskovalci, ki bolj cenijo hladno pivo kot vro?o glasbo.
Pogrešali smo ve? plesnih delavnic, trebušnega plesa, flamenka. To bi bila odlična reklama za tovrstne plesne šole, ki jih samo v Ljubljani res ni malo. Pogrešali smo ve? slovenskih zasedb, ?e izzvamemo uvodna Terra Folk in Kataleno. Manjših in nepopaženih glasbenikov, ki bi radi nastopili na ulicah našega glavnega mesta (zastonj?) kar mrgoli.
Čakamo Uršulo Ramoveš, ?akamo pravlji?no delavnico Ljobe Jen?e, ?akamo odbitega Prekmurca Danija Kavaša. Upam, da ne zato, ker nimajo vez in lahko nastopajo le tam, kjer jih radi povabijo.
