Newyorška revija je Susie Ibarra razglasila za najboljšo bobnarko leta 1999. Četudi so taka etiketiranja dvorezen meč, bi jo tudi sam porinil v vrh bobnarjev, vsaj tistih, ki sem jih jaz videl! Ritmi so neverjetni, vstopi točni, in jazz osvežujoč. Spremljata jo še violinistka Jenny Choi in pianist Craig Taborn. Podobne ekshibicije na odru bojda zganja naše gore list Zlatko Kavčič - pojdite kdaj na Jazz Cerkno pa bo!
V bistvu sem se pred koncertom bal, da bo zadeva ultra avantgardna, tako odpuljena, da bodo Art Ensemble of Chicago izgledali kot bend, ki bi igral odf*kano, pa si ne upa... No, pa ni bilo tako hudo. Vse skupaj je izpadlo navdušujoče in simpatično, edina pripombica bi padla na dolžino koncerta, ki je trajal nekje okrog 70 min, kar za jazzerje ni stalna praksa. Po drugi strani pa, malo denarja, malo muzike. Pika.
Ko sem na odru gledal Regisa Gizava (Madagaskar), me je prijelo, da bi poiskal Slake in Avsenike in jih zvlekel pred oder, da vidijo, kaj vse se da, poleg preigravanja petih tonov na po kislem zelju dišečih veselicah, početi s harmoniko! Gizava je spremljal le še bobnar Manu Wandji, vendar ni glasbi popolnoma nič manjkalo, še več, tako me naspidirala, da sem moral takoj po njegov vse prej kot poceni plošček. Ampak se je izplačalo. Otočan nas je s harmoniko popeljal na hipnotičen in vetroven trip vzdolž afriških obal in nam dal slutiti, da je morda dejansko res, da afriški poslušalci ob ritmu harmonike doživljajo zunajtelesna izkustva. Slastno!
O Mamar Kasseyu pa kratko in jedernato. Malo sem fotkal in veliko plesal, ker je bil totalen žur. To bodi dovolj!
