Festivala je konec - spet je postregel s širokim spektrom kvalitetnih izvajalcev in navijamo, da bo tudi v prihodnje tako! Organizatorji so namreč namignili, da je bil že letošnji festival organiziran v nevzdržnih razmerah, za prihodnjega pa niti ne vejo, če bo mogoč. Držimo pesti in jim želimo mnogo uspešnega fund-raisinga - po drugi strani pa si lahko ponižno zaželimo še to, da bi lahko kdaj ponesli pirček s seboj v letno gledališče in da bi imeli organizatorji malo več feelinga za fotografe, ki so večinoma lahko slikali le prve tri komade, kar samo po sebi niti ni tako sporno, če ne bi bila osvetljava ravno prve tri komade (naključje?) totalno bebava!
Istrska Vruja je bend, ki mi vrača up v slovensko etno glasbo. Svoj simpatični, na trenutke srednjeveško zveneči zvok, so prvič zapekli tudi na tlačenke, ki so v prodaji v bolje založenih trgovinah. Na splošno sta slovenski zasedbi Vruja in Sagar na odru pokazali izjemno veliko - popolnoma brez težav jih lahko postavimo ob bok vsem svetovnim izvajalcem world glasbe. Končno smo dočakali tudi Papa Noela in Alana Pedrosa, ki sta s svojima blagoglasnima kitarama pobožala publiko v preddverju Križank. Njun svileni afro-kubanski konglomerat je zelo prijazen za uho in koncert je bil pomirjujoča poslastica. Sledili so živahne kanadske folk zvezde La Bottine Souriante. Njim se pa res pozna, da igrajo skupaj že leta - duhovita zasedba je energično in z na momente šansonjerskimi začimbami razburkala publiko, piscu tehle vrstic pa je bilo iskreno žal, da takrat ni imel finančnih sredstev za nakup njihove tlačenke. Pa drugič.
Naslednje dni so nas obiskali še mnogi izvajalci, smeškoti Gangbe Brass Band so navdušili - še posebno veseli so jih bili poslušalci kasneje, ko so se na odru pridružili francozom Lo'Jo, ki so vsekakor zgodba zase. V svoji desetletni zgodovini se je v Lo'Jo zamenjalo nekaj čez 200 (!) članov, izdali pa so tri CD-je, ki jih na koncertu ni bilo moč dobiti. Škoda. Koncert Lo'Jo in Gangbe Brass Band je zame osebno vrhunec letošnjega festivala. V dislocirani enoti v Cankarjevem Domu je nastopil finski harmonikar Kimmo Pohjonen - definitivno odfuk #1 festivala! Kimmo je nastopil z eno samo harmoniko in mnogimi efekti, s seboj pa je pripeljal tudi tonskega mojstra in lučkarja, ki sta s Kimmom na čelu poskrbela za spektakularen večer. Fincu se je med igranjem nekajkrat tako odpelo, da se je s harmoniko na trebuhu valjal po tleh Cankarjevega Doma in predirljivo vreščal v mikrofon, hkrati pa se je semplal v živo in delayal svoj lastni sound za nekaj sekund. Še enkrat: odfuk! Care!
Tuaregi Tinariwen so s svojim preprostim, na trenutke aritmičnim soundom poskrbeli za zanimiv nastop, hkrati si pa ne predstavljam, da bi jih poslušal recimo v avtu. Don't get me wrong - muzika je zanimiva, je pa tudi preprosta na enak način, kot je na momente simpl legendarni malijski kitarist Ali Farka Toure, le da pri njem zadeva nekako bolje deluje...Ampak saj zato pa je legenda.
Shrine Synchro system, ki so zaključili večer 1. julija so s svojim elektronskim soundom padli rahlo izven konteksta - treba bi jih bilo preseliti v Sub-Suba, pa bi bilo vse kul. Bili so druga godba na Drugi Godbi. Enough said. Zadnji dan so otvorili, kot že rečeno, briljantni mariborčani Sagar, sledila pa je zasedba Kadrija Gopalnatha z gostom Evanom Parkerjem - sta sicer virtuoza, bilo je lepo dokler je trajalo, trajalo pa ni prav dolgo. Za zaključek so bili pa ravno pravšnji mehičani Los de Abajo, ki so v hipu naredili, kot se za latinose spodobi, totalen plesni žur in tako se je Druga Godba 2002 končala na zelo pozitivni noti. Še na mnoga leta, upam, da se vidimo prihodnje leto, saj je za mnoge Druga Godba dogodek, ki ga pričakujejo celo leto, za mnoge študente pa svojevrstna motivacija - festival se zgodi namreč v času izpitov - potem delaš cel dan, vedoč, da greš zvečer na koncert in na pivo in bo vse kul! Pa bo tudi drugo leto tako?
