Tretji dan druge godbe se je začel ničkaj obetavno. Capljal se sem ter tja po stanovanju in iz omar vlekel svoja zimska oblačila. Zunaj je spominjalo na vesoljni potop, temperature pa so bile nižje kot letošnjega februarja. Nase sem navlekel vse kar mi je prišlo pod roke, zimsko bundo in vseskupaj kronal z volneno kapo. Vsekakor to ni bila standardna oprava za obisk poletnega glasbenega festivala na prostem.
Na poti do Križank sem oborožen s fotoaparatom in dežnikom, bolj kislo razpoložen preskakoval luže in ugibal koliko poslušalcev se bo znašlo na prizorišču. Upoštevajoč vreme, nezaslišane temperature in dejstvo da je isti večer v topli tivolski dvorani bilo moč slišati njegovo ekselenco Nicka Cavea (o tem se bo razpisal Lič), sem se odločil za dvajset do največ štirideset prisotnih.
Na moje veliko veselje, se je na prizorišču znašlo precej več ljudi kot sem predvideval, vendar je to še vedno komaj zadotovalo, da so napolnili prostor med odrom in mešalno mizo. Tudi izvajalci so se kljub nemogočim razmeram odlično odrezali. Tamara Obrovac se je s svojim humorjem in živahnostjo hitro priljubila publiki, ki jo je nagradila z bučnim aplavzom. Vsekakor vsi člani Transhistria Ensembla izžarevajo izredno pozitivno energijo, katere se hitro naleze tudi publika. Med odmori so za primerno razpoloženje skrbeli Langa, ki so nastopili na malem odru poleg mešalne mize. Ob romski glasbi, se je že med prvim odmorom razgrelo in začelo poplesovati kar precej gledalcev, če pa je koga še vedno zeblo, si je lahko v preddverju omislil topel čaj. Kot drugi se je na velikem odru pojavil Michel Godard z Calixtinus Ensemble in premierno predstavil projekt Castel del Monte II. Tako je bilo moč slišati nekaj srednjeveške glasbe odigrane na starodavne inštrumente in podprte z odličnimi vokali. Zame je bil to vsekakor najboljši nastop prvih treh dni, je pa bil precej bolj umirjen, tako da poslušalci niso mogli nadgraditi svoje plesne razigranosti. Pač pa so se toliko bolj razvneli med drugim nastopom skupine Langa in tako je italianske Zoe' pričakala sicer maloštevilčna, vendar izredno razpoložena publika, ki je le čakala na prve takte njihove tarantelle, ko se je lahko začelo vsesplošno poskakovanje v parterju.
Tam kake pol ure po polnoči, se je mraz dokončno pregrizel skozi vse plasti moje zimsko-poletne oprave, nastopajoči so puhali oblčke dima, ko se je sapa kondenzirala na mrzlem ljubljanskem zraku in moji prsti so bili že povsem otrpli, zato sem se še pred koncem koncerta odpravil domov. Škoda, saj je bil to najprepričljiveši dogodek v prvih treh dneh in ob pimernejši izibri dneva ter temperatur, bi sigurno požel več uspeha.