Končno ima tudi Beograd svoj festival. Zdi se, da kot odgovor na Exit, ki že nekaj let žanje pozitivne kritike kakih 200 kilometrov severno od srbske prestolnice. Tako so letos po podobnem kopitu na Lidu, otoku sredi Donave, organizirali prvi Echo fest z glavnimi zvezdami Sonic Youth, Morcheeba, De-Phazz, Burning Spear, Eyesburn in kopico drugih.
Festival presežkov bi bilo le teden dni po tem, ko doživiš Exit v Novem Sadu, nemogoče organizirati. Ker je bil Echo premieren, še toliko težje. Izredna prijaznost organizatorjev in porazna varnostnih organov; slab obisk prve štiri dni (za srbske razmere astronomska cena enodnevne vstopnice je odvrnila mnogo katerega obiskovalca, ki je zamudil predprodajo cenovno mnogo ugodnejšega štiridnevnega paketa) in neizmerna gneča peti, bonus dan, ko je bil obisk otoka zastonj in so se nanj celo noč valile nepregledne množice glasbe in žura lačnih meščanov; povprečni nastopi nekaterih glavnih zvezd festivala (res da so imele, nevajene nastopanja pred manj številnim občinstvom, težje delo...); mešanje zvokov z odrov, ki so stali preblizu drug drugega; skromna ponudba pijače, katere cene so zadnji dan še narasle; za prijetno spremembo celo prekomerno število WC-jev, kar je na festivalih redkost; dež; razmočena tla, zaradi katerih se je nedeljski večer preselil v Akademijo, klub v centru Beograda; ter kljub vsemu temu radoživa in pestra množica neumornih obiskovalcev so zaznamovali prvi beograjski festival.
Ker organizatorji niso objavili razporeda nastopajočih, je bilo nemogoče vedeti, kdaj in kdo nastopa na katerem izmed štirih odrov (glavni, reggae, Bristol in London Express). Tako nam ni preostalo drugega, kot da smo med njimi krožili in iskali znane melodije ali pa preprosto tiste, ki so šle najbolj v uho. No, kljub temu nam je uspelo ujeti skupine, ki smo si jih želeli videti. Morcheeba so poskrbeli za transcendentalno potovanje v lasten svet domišljije, ki pa so ga vsake toliko časa pretrgali pevkini nenavadni samogovori v stilu: "My shoes are too tight." Dj Suv-u je družbo delal MC, stalnica na Bristolu, ki je zmogel komaj kaj več od: "Echo! Echo!" Navdušil je J Majik s Kathy Brown in MC MC-jem, ki se je letos v malce bolj MTV-jevski verziji pokazal že v Sloveniji. Na žalost so zaradi dežja odpadli EZ Rollers. Več sreče so imeli Sonic Youth, katerih nastop so prestavili na ponedeljek, ko je bilo na otoku res ogromno obiskovalcev. Predvsem slabo ozvočenje pa je razlog, da nas tudi oni niso uspeli spraviti v ekstazo. Mnogo bližje tej sem bila ob poslušanju Matthew Herbert Big Banda, ki je z odlično vokalistko nepričakovano poskrbel za odličen zaključek petkovega večera.
Kljub vsem omenjenim tegobam smo se imeli fino. Naužili smo se glasbe, razmigali svoja telesa, ohranili bioritem prejšnjih dni, ob katerem bi se marsikdo prijel za glavo, in se zabavali. Vseeno mora biti letošnji festival šola za organizatorje. Navsezadnje se vsi učimo na napakah.