Kar takoj nekaj razčistimo: El Houssaine Kili in njegovi Embryi igrajo izjemno lepo muziko. Tega med branjem spodnjih vrstic članka nikoli ne pozabite. Tudi celotna ideja festivala Mediteran je zelo kul, program festivala je kul in tudi prostor v izolskem starem mestnem jedru je že kar idealno kul. Edino kar pri vsem skupaj ni kul, smo MI VSI ostali! Naj podrobneje razložim, zakaj sem tako nasikan? Beri dalje ...
Z Martinom sva v petek pičila na Kilijev koncert v Izolo in popoldne se je ob poslušanju Cesarie Evore, Khaleda in Buena Viste kar hitro prevesilo v ugodnega pričakovanja poln večer. Nekje ob devetih sva vstopila na stari izolski pomol in si ogledala Kilijev soundcheck. In soundcheck je obetal obilo groova, severno afriškega, z arabskimi melodijami obogatenega power etna in transa. Kili je igral na izjemno zanimiv instrument gembre, ki po namembnosti in tonu spominja na bas, po videzu pa na različno velike in površno obdelane kose lesa, ki jih je nekega peklensko mačkastega jutra v napadu inventivnosti skupaj zlepil kakšen klen slovenski alkoholik, med skrajna konca nategnil svoji vezalki in v vse skupaj zalomil še električno vtičnico.
Do pol desetih se je na pomol dejansko privleklo nekaj ljudi, ki pa so obstali za neko navidezno črto nekje petnajst metrov od odra (huh, Waitapu ...). Med odrom in njimi ni bilo nikogar. Razen naju z Martinom in še enega navdušenega ostalega. V upanju na kasnejše pristnejše sodelovanje, predvsem s strani publike so organizatorji koncertu prižgali zeleno luč. Hey ho, let's go! El Houssaine je takoj po prihodu na oder opazil, da po odrom ni nikogar in da se vsi poslušalci tlačijo nekje daleč zadaj, in je po ozvočenju lepo razložil, da oni igrajo plesno glasbo in da za dober koncert potrebujejo našo energijo - če bi lahko torej cenjeni gostje prišli malo bliže k njemu, da jih sploh vidi. In nič. Trije(!) mladci pridejo pod oder - siva gmota ostaja v ozadju. Halo?!?!?! Ali ste prišli na koncert ali ste plačali karto, da se boste naslanjali na zadnjo ograjo, kot mačka, ki jo pes stisne v kot?!?!? Saj v bistvu nihče ne zahteva, da morate plesati. Ampak pretty please - premaknite se k odru na manjšo razdaljo kot petnajst metrov. Jebiga - Houssaine je začel igrati z nami petimi, morda šestimi pod odrom - in bilo je the best! Neverjetno lepa in hipnotična gnawa muzika s kitarskimi solističnimi vložki, yummy. Publika pa NIČ! Deset ljudi je hudo groovalo v prvi vrsti pod odrom, vsi ostali pa so kot kipi stali na varni razdalji, nerazpoloženo žulili tisto jebeno malo pivo v plastičnih kozarčkih in se po mojem počutili prav posrano, ker bi se radi približali odru, pa nimajo jajc! Kot bi bil koncert med delovnim tednom ponoči nekje na kakem zanemarjenem provincialnem pokopališču! Kili in njegova na odru najbližja kompanjona na violini in kitari so med vsakim komadom vabili ljudi, da pridejo bližje. BUT NOOOOO!! We like it here in the back, thank you! Kakšen čuden attitude - enkrat med koncertkom nama je pa neka krofov polna gospa, ki je sedela v enem tistih plastičnih stolov, ki jih najdemo v malih in zanemarjenih slaščičarnah, naročila, da naj se odmakneva, ker se zaradi najinega plesa kao ne vidi na oder. Še dobro, da ni poklicala policije, da bi eliminirali tistih nekaj divjakov, ki smo kvarili "razpoloženje". Kot da ni bilo dovolj, da morajo igrati pred tropom lobotomičnih pasivcev, je začelo med opremo in ozvočenjem prihajati do tistih visokotonskih, ušesa parajočih interferenc, ki jih zagotovo poznate, če ste kdajkoli imeli bend.Uuuuuuuiiiiiiiiiiii!!!!! Ups, električna violina je prišla malo preblizu (cca 2 m) Marshala ... Uuuuuuuuuiiiii!!!! Ups, kitara je prišla malo preblizu (cca 2 m) Marshala ... Uuuuuuiiiiii!!! Ups, gembre je prišel malo preblizu Marshala ... I'm sorry people, we have technical problems, we will take a five minute break, sorry ...
Z Martinom sva se potem pogovarjala, s čim bi se dalo pojasniti tako kurčevo publiko v petek zvečer. Vsi tisti turistki, ki hodijo na koncerte preprosto zato, ker so pač tam, in jih jemljejo kot nekakšno classy nadomestilo stojnicam s plastično gumijastimi zelenimi pištolami in ostalimi cenenimi pizdarijami, imajo gotovo tako twisted predstave o tem, kaj je zabava, da jih ultraritmični, magično hipnotični rifi maroško-mavretansko-nemške naveze pod taktirko El Houssaina gotovo pustijo hladne. Vsem, ki sem jih iz tega ali onega razloga po krivici stlačil med hiperpotrošniške, nad avtocestami, ladjedelnicami in žerjavi navdušene turiste, se globoko opravičujem v upanju, da jih je čim več. Don't get me wrong: slovensko primorje utegne biti prava stvar, če se želiš totalno intoksicirati in se mega pijan opotekati po tistih škripajočih portoroških pomolih, vmes pa morda dobiti še kakšen fuk (če si ga sploh še sposoben ...).
Torej - še en krut povzetek vsega skupaj. Kili me je navdušil, stari del Izole in pomol je res luštkan in nadvse primeren za tovrstne festivale. Tistih deset, ki ste zbrali pogum (uau), da ste prišli pod oder - hvala za družbo. Ostali si pa plačajte evtanazijo, ker ste itak že dead meat.
