Italijansko popevkarsko ikono že nekaj let ni več potrebno vzidgovati med nujno-za-dol-past zvezdnike, saj je Eros Ramazzotti v tej priviligirani druščini že od petega koraka iz rimskega predmestja na poti do svetovne slave.
Njegova glasba je zadnji arhetipski spomenik high-tech popu, ki so ga pred njim tudi v vrhunske vizualne spektakle povzdignili Tina Turner, Joe Cocker, Dire Straits, Sade ter nato tudi njemu generacijsko bližji npr. Simply Red in drugi. Ko je leta 1990 v zagrebški dvorani Dom športov pred 10.000 čisto mokrimi najstnicami promoviral In Oggni Senso, mi je postalo jasno, da bo vsak naslednji obisk njegovega koncerta bolj fascinanten, čeravno se je torej že pred petimi ali pa sedmimi leti opazilo, da večjih uspešnic kot so Addeso Tu, Terra Promesa ali pa Una Storia Importante ne bo zložil.
Tehnika dela brez napak, zanjo skrbi nekaj desetin uigranih mojstrov, na odru so trije kitaristi, dva klaviaturista, bobnar in tolkalec, dve spremljevalni pevki, vsega, tudi razsvetljave, video stena, na njej s tremi kamerami pokrivan neposreden prenos dogajanja na odru ...
Nič čudnega, da vse toliko stane. Obiskovalcev nedeljskega koncerta v dvorani Tivoli v Ljubljani je bilo za Ramazzotijevo še boljšo voljo pribljižno 1000 premalo, vsi ki pa niso manjkali, pa odhajajo z zabave z najboljšimi vtisi. Ramazzotti je na bogatem odru dober, če pa pravih koncertnih pogojev ni (ali pa jih v prihodnje ne bo), pa šminkerja lahko iščemo le na domači telefonski?