Na velikem odru ljubljanske Drame so novo sezono začeli z uprizoritvijo drame Lorenzaccio Alfreda de Musseta, ki jo mnogi dramski teoretiki po vsebini in formi primerjajo s Shakespearovim Hamletom. Predstavo je režiral Sebastijan Horvat, premierno uprizoritev pa je doživela 23. septembra.
Igor Samobor. Skozi celo igro vztraja v zunanji drži ženske, kar se opazi v začetnih prizorih s preoblečenimi nunami, v ženski rahločutnosti v dialogu z Lorenzom in predvsem v zadnjem "naivnem" prijateljsko-ženskem poljubu, ki je v bistvu izdajalski poljub Judeža, preden ga Lorenzo (Branko Šturbej) umori. Drama razgrinja zanimiv čas florentinske renesanse, v kateri je vladala družina Medičejcev, ter je po svoji osebni tragediji in usmerjenosti k političnim ciljem aktualna tudi danes.
Sebastijan Horvat je svojo željo po prikazovanju kontrastov izpeljal na ravni svojih že uveljavljenih režiserskih tehnik, kot je minimalistično in stilizirano gibanje igralcev, kar po njegovo nujno pripelje do močnejših efektov. V tem pogledu ni dosti odstopal od svojih prejšnjih uprizoritev (Camusova Kaligula, Macbeth in Ion), vendar pa mu je zadnje dramsko besedilo Lorenzaccio pisano na kožo. Estetika renesanse, ki že tako temelji na dvojnosti, tiranija in razvrat, chiaro-scurro, osebno in zunanje, pogled človeka in vpliv državnih zakonov samo pomagajo izpeljati dramo od pasivne razuzdanosti do aktivne odločitve po spremembi. Lorenzo se iz svojega sveta dolgočasja odloči stopiti v privlačni svet zla. Pri tem mu dobro pomaga Radko Polič, ki je kot član nedejavne družine Strozzijevih in zato v konfliktu z Medičejci, vplival na padec Aleksandra Medičejskega.
Režiser, dramaturg Primož Vitez in scenografka Petra Veber vodijo gledalca mimo prizorov človeške izgubljenosti, ki so kot slike renesančne umetnosti postavljene v ozadje. Razumemo jih lahko kot napise v nemem filmu ali kot razstavni katalog k predstavi. Veliko estetike, dobro besedilo, zanimivo predstavljeni karakterji.