Zadnje čase sicer bolj poredko izpljunem kakšno recenzijo koncerta. Diaboliki Fantomas si jo definitivno zaslužijo! Za podzemno sceno zvezdniška ekipa, ki jo tvorijo pevec Mike Patton (ex Faith No More, Mr. Bungle, Tomahawk), basist Trevor Dunn (med drugim član Zornove Masade), bobnar Dave Lombardo (ex Slayer) in kitarist Buzz Osborne (Melvins) je v Ljubljano po dolgem času prinesla tisti pravi garažno avantgardni žmoht, ki ga nisem na koncertu občutil dolgo. Nekaj akcije si lahko ogledate na fotkah Martina Vodopivca.
Guapo je namreč začela igrati krepko po 21. uri zvečer, Fantomas so pa s koncertom začeli šele okrog 23. ure, raje kakšno minuto kasneje. Prostor je bil precej poln in slabo prezračevanje je opominjalo na dejstvo, da nam v Ljubljani krvavo manjka ena normalna srednje velika koncertna dvorana.
Predskupina Guapo se mi je zdela zanimiva in kvalitetna (Patton verjetno itak ne bi privlekel s seboj kakšnih nesposobnežev...), se mi je pa njihova ura igranja malce vlekla, ker sem v končni fazi prišel na Fantomas.
Ko se je med premorom po predskupini na odru za nekaj trenutkov prikazal mojster Patton, je hrupa željna množica takoj popizdila in jasno je bilo, da je prešvicana atmosfera taka kot je treba. Ko so pa dejansko uleteli gor, je gužvica pri odru doživela kolektivni orgazemček in se potopila v fuzijo hardcore-a, metala, balad iz tridesetih let in čisto navadnega hrupa. Fantomas pač.
In vsa ta godlja se je prav zajebano dobro slišala! Pogrešal sem le trohico več jakosti Mikeovega vokala, sicer pa sem brez pripomb. Instrumentalci ekipe Fantomas so se sprehodili po svojem apokaliptičnem repertoarju rutinsko in energično, kot se za njih spodobi, Patton je pa še enkrat pokazal, kaj zmore odvreščati s svojim famoznim grlom.
Uničujoče in navdušujoče!
Fantomas so do zdaj zame odigrali edini koncert, ki je trajal manj kot uro in dvajset minut in se po koncu nisem počutil nategnjen. Lahko bi sicer odigrali še en bis, ampak vseeno kapo dol. Pred leti je Rollins v Ljubljani odigral podobno dolg koncert - od takrat Rollinsa ne poslušam več, ker se mu na odru ni dalo praktično nič, v spominu pa so mi ostali le njegovi (odlični) spremljevalci Senser.
Fantomas pa so me v 70 minutah prepričali, da si grem končno nabavit njihove CDje in vržem obupne posnetke na stari, zlajnani, desetkrat presneti kaseti enkrat za vselej v smeti. Gospodje, spoštovanje!
