7. maja je kultna makedonska glasbeno-kabaretska zasedba Foltin priredila že tretji nepozabni koncert v Kinu Šiška. V majhni klubski dvoranici Komuna so skupaj z Vaskotom Atanasovskijem premierno predstavili novo ploščo Pijan slavej. Kot že tolikokrat so naključne poslušalce in poslušalke potopili v nepredvidljive glasbene podvige brez primere, zveste ljubitelje etno-balkanskih žanrov pa obdarili z novimi presenečenji.
Začeli so predvidljivo s sproščenimi bossa-nova ambienti s tradicionalnim makedonskim podtonom, ki se jih nekateri spominjamo iz plate Ova transplantirana mashina za chukanje dosega ne tipkala ljubovno pismo (2008). Efekti, ki električni harmoniki dodajo sintetični prizvok in klarinetu oddaljeni odmev kot v tunelu, v kombinaciji z umirjenostjo vokalista Branislava Nikolova, ki je, sedeč na stolu s sončnimi očali, na odru doma kot gledališki igralec, iz najbolj klasične jazzovske skladbe ali makedonske melodije naredijo moderni elektro-akustični ambient. Postopoma so pesmi, ki jih včasih poslušamo med poletno nedeljsko vožnjo z avtom, nadomestile glasnejše rockerske ter poskočnejše kabarejske jazz podlage, ki so publiko ganile v ples. Vokali so postali bolj nemirni, harmonika je privzela čistejši klavirski zvok, bolj v ospredje pa sta stopila tudi bobnar Slavco Jovev in prekusionist Marjan Stanić, vsak na svojem setu. Znašli smo se v živahnem eksperimentalnem čaru plate Antitelo (2012), ki poslušalca obda z prisrčnimi etno zvoki, ki pa jih stežka kategoriziamo. Po vsaki pesmi se sprašujemo po njenem stilu – je bil to nekakšen šanson? Je to v ozadju klavirtura?
Minimalistična vloga Vaskota Atanasovskija se je oddaljila od ekscesne podobe brkatega in umazano-romantičnega misteriozneža, ki z globokimi vokali in polomljeno angleščino zadnji dve leti nastopa v svojem etno-pop-rock triu. Atanasovski, ponovno zakoreninjen v transbalkaniki, je med igranjem navdušeno opazoval harmonikaša Peca Trajkovskija, ki si je kar na enkrat nadel zvok električne kitare. Kmalu so prešli v dolgo inštrumentalno električno etno-rock fuzijo, ki se je tekom dobrih desetih minut spreobrnila v alternativno klubsko elektroniko. Klarinetist Pece Nikolovski je piskal na orglicah, medtem ko se je basist Goce Jovanoski z glasnim in umazanim tonom spuščal v globino, tako da so vibracije pretresale tla pod našimi nogami. Atanasovski je po eni uri suspenza raztrgal dvorano s solažo, ki smo jo že težko pričakovali, in se umaknil na rob odra. Nastopajoči so nam že v prvi uri koncerta pripredili dinamiko dojutranjega žura: najprej smo se sproščeno gibali v ritmu bossa-nove, potem smo živahno plesali ob kabarejskem etno-jazzu, zdaj smo bili pa kar na enkrat na nočnem after-partyu. Majhen prostor Komune je bil kljub ne ravno najboljšem ozvočenju idealen za Foltin, ki niso samo glasbeniki, temveč zvokovnjaki, čigar zvoki se prelivajo drug v drugega in občinstvo ovijajo iz vseh smeri.
Po krajši ekskurziji v starejše, bolj akustične skladbe iz časov Lo-Lee-Ta-Tu (2005) so zaigrali še obvezne tradicionalne makedonske Milice in nato zapustili oder. Ko smo jih z utrujeno a navdušeno ovacijo priklicali nazaj na oder, je vokalist Nikolov napovedal nekaj pesmi iz novega albuma. Te so še nepopolne in nedodelane, je razložil, »ampak take so najboljše!« Res so bile bolj rudimentarne, manjkala jim je dodelanost, ki je bila tako očitno prisotna pri vseh ostalih pesmih. To je, izgleda, najznamenitejša značilnost zasedbe Foltin, ki v svojih pesmih ponavadi nimajo izrazitih začetkov ali koncev in se ne poslužujejo standardiziranih radijskih trikov. To odsotnost nadomeščajo z živo dinamiko, ki med snemanjem v studiu še ne obstaja, temveč se vzpostavi počasi in postopoma tekom stotih, tisočih koncertov, in se prilagaja vsakokratni volji in razpoloženju glasbenikov in publikam. V zraku je ostal energični naboj albuma Pijan slavej, ki nas je poslal domov utrujene in zadovoljene s poslovilnim sporočilom, da makedonskim nadrealističnim žaneristom še dolgo ne bo zmanjkalo ustvarjalne pare.
