Gilberto Gil nam je v aprilsko Ljubljano prinesel košček brazilskega poletja. Ne tistega karnevalsko živahnega, temveč večerno liričnega, ki ga uživaš ob kozarcu rdečega.
Publika Linhartove dvorane Cankarjevega doma mu manjše zamude ni zamerila. Na rahlo osvetljenih obrazih je bilo moč zaznati bodisi navdušenje nad uglasbeno liriko brazilske portugalščine, bodisi zasanjanost in izgubljenost v lastnih svetovih.
Prav vsakič pa, ko se je posamezna pesem izpela, nas je predramil bučen aplavz, ki je kot val za valom butal ob oder, kjer je kraljeval Gilberto Gil v spremstvu kitarista Bema Gila in čelista Jacquesa.
V impresivnem repertoarju dedka iz Bahie se čuti vpliv raznolikih žanrov, morda sta med bolj presenetljivimi rock in reagee, ki razgibata sicer mirnejšo gladino njegovih glasbenih stvaritev.
S pripovedmi o svoji ženi in hčerah, državi in glasbi, je s pravljičarskim glasom povezoval pesmi v zgodbo, ki si jo želiš znova in znova poslušati za lahko noč.
