Za nami je festival Goli oder, tretji mednarodni festival gledaliških improvizacij, ki je od 26. do 31. oktobra potekal v KUD-u France Prešeren. V tem času smo lahko v okviru festivala videli deset predstav, ob tem pa se je zvrstilo še nekaj spremljevalnih dogodkov. Poleg slovenskega Teatra Narobov so se na festivalu predstavile štiri tuje skupine improvizatorjev: Die Gorillas iz Nemčije, Stockholms Improvsationsteater iz Švedske, Theater im Bahnhof iz Avstrije ter The Brody Theater iz ZDA, poleg njih pa so nastopili še posebni gostje iz Slovenije, Belgije, Avstralije in Kanade. Ves čas festivala so potekale tudi improvizacijske delavnice, na katerih so udeleženci raziskovali nove izrazne možnosti in načine, kako bi svoje osebne izkušnje in značilnosti uporabili v odrski realizaciji. Prav 'osebno' je bila tudi vodilna tema letošnjega Golega odra.
Program festivala je potekal po dveh tirih. Ob 19.00 se je predstavila po ena skupina s formatom predstave, ki so ga pripravili vnaprej. Ob 21.00 pa je sledil nastop vsak dan drugačne mednarodne zasedbe. Zadnji dan festivala pa so udeleženci nastopili še v sklepni predstavi, ki je ponudila prerez festivala in pokazala rezultate impro delavnice.
Kar nekaj let je že minilo od zlatih časov Impro lige, ko so v KUD-u France Prešeren vsako nedeljo potekali dvoboji skupin za naklonjenost občinstva in napredovanje v naslednji krog lige. Od tedaj se je navdušenje nad improvizacijskim gledališčem pri nas nekoliko poleglo, nikakor pa ne zamrlo. V KUD-u, pa tudi drugod, so še vedno pogosti nastopi skupin improvizatorjev, aktivna pa je tudi ŠILA, šolska impro liga, ki skrbi za vzgojo novih mladih improvizatorjev.
Tudi sam sem zadnjih nekaj let impro sceno spremljal bolj priložnostno in se nisem udeležil prvih dveh festivalov Goli oder. Vendar pa se še dobro spominjam neverjetne energije, sproščenosti, iskrivosti in domišljije, ki je odlikovala tekmovalne nastope Impro lige. Zato sem bil vesel, da bom po dolgem času spet deležen poštene doze kvalitetnih improvizacij.
Vendar pa Goli oder ni Impro liga in se ni ujemal z vsemi mojimi pričakovanji, kar me je na začetku precej motilo. Največja razlika je v tem, da je Impro liga predstavljala krajše formate gledališke improvizacije, Goli oder pa se posveča predvsem daljšim oblikam. Te so nadgradnja krajših in kot take za nastopajoče zahtevnejše. To je po eni strani dobro, saj zahteva od improvizatorja še več koncentracije, domiselnosti in improvizacijske spretnosti, po drugi strani pa je lahko tudi past, saj je na odru težko dalj časa in brez prekinitev držati energijo in zagon potreben, da se gledalec zabava. To velja, pa čeprav je večina daljših formatov pravzaprav kolaž krajših improvizacij. In v to past so se v prvih dneh festivala ujele tudi nekatere predstave.
Otvoritvenega nastopa Teatra Narobov žal nisem videl, a po odzivih sodeč je bil dober. Nastopi, ki so sledili, pa so me nekoliko razočarali. Zdeli so se mi premedli, preveč "ziheraški" in premalo drzni. Kot da bi goste oviralo tuje okolje, občinsto, predvsem pa to, da so morali nastopati v tujem jeziku (večina predstav je bila v angleščini). Nič čudnega, da je bil najboljši dogodek prvih dveh dni prva polovica predstave Babilonski stolp z mednarodno zasedbo, v kateri so nastopajoči govorili v materinem jeziku. Tega si ne morem razložiti drugače, kot da je šlo za začetno nesproščenost in obdobje prilagajanja, saj sem prepričan, da so vsi nastopajoči vrhunski improvizatorji, kar so v drugi polovici festivala tudi dokazali.
Tako kot je paradoks igralca v tem, da se ne sme videti, da igra, čeprav publika ve, da igra, je tudi paradoks improvizatorja v tem, da se ne sme viedti, da improvizira, čeprav publika ve, da improvizira. V tem je čar improvizacijskega gledališča: da pograbi izhodišče, ki ga ponavadi določi publika, naj bo to še tako neobetavno ali navidez brezizhodno, in ga potem z domišljijo in odrsko spretnostjo razvije v zgodbico, ki gledalca navduši s svojo duhovitostjo, konsistentnostjo ali domiselnostjo. Gledalec mora imeti občutek, da je skoraj nemogoče, da je tako kompleksna in dovršena zgodba zrasla pred njim tu in zdaj. Za to je seveda potreben velikanski ustvarjalen napor, sposobnost hipnega odzivanja ter pozorna soigra partnerjev, ki se morajo dopolnjevati in reševati iz slepih ulic. Prav to sem pogrešal v prvih nekaj nastopih. Druga past daljših oblik improvizacije je namreč manjše sodelovanje publike, ki ponudi samo izhodišče, potem pa ne posega več v dogajanje. Zato je več prepuščeno nastopajočim. To pa pomeni tudi več zatekanja h klišejem in preverjenim situacijam, več praznega teka in ponavljanja ter posledično manj koncentracije in več ?lukenj? v improvizacijah. Najbolj nazorno se je to pokazalo tretji dan festivala v predstavi Albert.
Potem pa so se stvari hitro popravile. Posebej zadnja dva dneva so se improvizatorji pokazali v pravi luči. V soboto so me navdušili The Brody Theater iz ZDA, ki so se uspešno izogibali zgoraj omenjenim pastem in s sijajnim občutkom za ritem in čas z drznimi preobrati v zgodbah uspešno odmonologizirali svoje (naslov njihove predstave je bil Monologika). Vrhunec in sklep festivala pa je bila sijajna sklepna predstava, v kateri so v dveh polčasih nastopili skoraj vsi udeleženci. To je bila poslastica po mojem okusu, v kateri se je trlo svežih in izvirnih domislic, ki so se jim vsi izvrstno prilagajali, v pravih trenutkih poživljali ali menjali temo, tako da je na koncu nastala prava simfonija zgodbic in skečev, ki so se v odličnem tempu menjavale, dopolnjevale, prekinjale in spet nadaljevale, vse do konca, ki je v obeh polčasih prišel v ravno pravem trenutku in na pravi način - s pesmijo. Posebej bi čestital drugi zasedbi, ki je kljub kočljivi temi ? ključna beseda tega polčasa je bila patriotizem ? uspešno preigrala vse glavne teme od druge svetovne vojne, Evropske unije, migracij, mej, nogometa, pa vse do enajstega septembra in terorizma. Pri tem je večkrat dosegla mejo politične korektnosti, ki pa je kljub sproščenosti nastopajočih in precejšnji meri samoironije ni presegla in zato nikoli ni zdrsnila v vulgarnost.
Posebej bi pohvalil glasbeni del nastopov. Ob spremljavi Tima iz berlinske skupine Die Gorillas ter Sonje iz Teatra Narobov so nastopajoči večkrat zimprovizirali prekrasne songe, ki so zelo popestrili dogajanje. Pohvaliti je treba tudi Vlada Kreslina, ki se je odlično odrezal v vlogi gosta v predstavi Življenjska zgodba švedskega Stockholms Improvisationsteatra. Pa tudi občinstvo, ki je zvesto spremljalo in z navdušenim aplavzom nagrajevalo tudi manj uspele nastope. Čeprav se v KUD-u niso drenjale tolkšne množice kot svoje čase, ima impro scena očitno še vedno zvest krog ljubiteljev, ki radi obiskujejo tovrstne prireditve.
Vsak festival pozna vzpone in padce. In kljub tipajočemu začetku je letošnji Goli oder ponudil nekaj vrhunskih predstav, tako da smo lahko s celotnim vtisom zadovoljni. Ob nastopih tujih skupin se lahko bolje zavemo kvalitete domače impro scene in jo temu primerno cenimo. Za konec bi čestital tudi organizatorjem, ki so se res izkazali, v upanju, da bo Goli oder živel še naprej.
Foto (c) Matjaž Ličer
