Vse skrbi so odveč, konec devetdesetih so se pojavili Good Clean Fun, ki: "... na ulicah rešujejo sceno pred silami zla ?" (GCF, On the Streets). Ta torek pa so svoja sporočila prenesli tudi v ilirskobistriški klub MKNŽ, kjer smo jih sicer pričakovali, ne pa tudi dočakali že lanski leto, ko so ostali na meji.
Ko je v začetku osemdesetih Ian MacKaye napisal pesem Straight Edge za svojo skupino Minor Threat verjetno ni pričakoval, da se bo po njem poimenovalo celotno gibanje. Še manj pa skrajnosti, v katere je le to zapadlo in ki dostikrat izključuje njegovo prvotno idejo. Tako je prvotno razmišljanje s svojo glavo in vzdržnost od telesu škodljivih substanc nasledilo slepo sledenje pravilom in v nekaterih skrajnostih celo odkrito nestrpnost do tistih, ki se jim ne podrejajo ter istočasno poudarjanje svoje superiornosti.
Prvotna naloga pevca in glavnega pisca besedil Isse, okrog katerega so se zbrali Good Clean Fun, je predvsem zabava. Z njo zabrišejo mejo med resnostjo in neresnostjo. Dovoli pa jim tudi večji manevrski prostor, v katerem na domiseln, zabaven in odkrit način z dobršnjo mero ironije pa tudi samoironije "obračunajo z zlom" današnjega časa, tako v punk in hardcore sceni, katere del so (na primer punk rock bendi, ki radi prodajo svoje ideje za slavo in pripadajoče dobrine, po drugi strani pa tiste, ki svoje pravilne ali napačne ideologije povzdigujejo do neba in še dlje), pa tudi v vsakdanjem življenju (od nevarnosti mobilnih telefonov do potrošniške miselnosti). Omogoča pa tudi lažjo in bolj odprto komunikacijo med bendom in publiko, ki jih humor kmalu okuži, koncert pa se sprevrže v vsesplošno zajebacijo.
Morda niso rešili scene, so pa pokazali, da je v glasbi mogoč tudi drugačen pristop in da je tudi zabava sredstvo, s katerim je mogoče na učinkovit način podati sporočilo.
