Kako veš, kdaj si imel hudičevo dober trening? Ko ga čutiš še naslednje tri dni. Ko se naslednji dan zjutraj zbudiš in se ti zdi, da je Zemlja čez noč preklopila na Jupiterjevo gravitacijo, medtem ko vsak vzgib mišic občutiš kot bolečino tisočih razbeljenih žebljev, ki te pribijajo ob nenadoma skrajno neudobno posteljo. Misel o vstajanju »torture porn« fantazija, smrt pa nebesa, zavita v vato. Tako tudi veš, kdaj si bil na hudičevo dobrem koncertu.
Kino Šiška se je tako 21. 2. 2014 prelevila v fitnes center s hardcore bootcamp programom, katere glavni namen je bil bolečina.
Kreshesh Nepitash so začeli z ogrevalnimi vajami. Na trenutke bolj, na trenutke manj odločno je trboveljska HC banda, ki šteje že 10. leto delovanja, odznojila skozi svoj repertoar in izbruhala gnev nad vsem, kar je gnilega v deželi Kranjski. Fantje kljub nekaj neusklajenosti dokažejo svojo odrsko kilometrino in dajo slutiti, da so zmožni veliko več napora, kot ga pokažejo.
Po ogrevanju je sledilo raztezanje zgornjega dela telesa, s poudarkom na vratu in ramenskem obroču. Napalm Death so namreč zahtevali hitre in večkratne ponovitve intenzivnega suvanja glave: naprej, nazaj, desno, levo, v smeri urinega kazalca in obratno. Možje srednje starosti so še vedno dokaz učinkovitosti redne telesne aktivnosti. Nekako zadnje čase na veliko ugotavljam, da se moje najljubše skupine nahajajo v zgornjih starostnih skupinam in se zato pogosto sprašujem: »Ali bom tudi jaz nekoč tako divji in nor, kot oni?« Odgovor je: da. Dokler se bomo znali prepustiti pristnim občutkom vpliva glasbe na telo in v njih popolnoma uživati, bomo ostali nasproti varljivim znakom staranja, ki se še največ pojavljajo in uveljavljajo v glavi. In zato jo je potrebno na vsake toliko časa temeljito pretresti. Manijaški nastop Barneya in ekipe po pričakovanjih nista pustila trenutka počitka, saj je glasba kljub pretežno nerazločni zvočni sliki zahtevala najmanj živčno trzanje, če si po nekaj minutah intenzivnega pumpanja na »klasike«, kot npr. Suffer the Children, The Wolf I Feed, Necessary Evil, Scum, Life?, You Suffer in Dead Kennedys priredbe Nazi Punks Fuck Off med drugimi, potreboval sekundo za življenje. Nerazločen zvok? Kdo ga pa potrebuje?! - bi si upal trditi, da je tokrat celo pripomogel k performansu, ga še dodatno umazal in izpostavil kaotične grindcorovske kompozicije, ki so izvajale napalmski napad na vse čute!
Čas za rehidracijo in vitaminčke, nato pa nazaj na obljubljeni (ali zagroženi) bootcamp: šprinti, jumpi, squat&pressi in burpeeji v takšni in drugačni izvedbi so krojili glavnino treninga vzdržljivosti, ki se ji reče koncert Hatebreed. Niti slučajno si ne drznite niti razmišljati o udeležitvi, če nimate kondicije na nivoju zmagovalcev izziva Ironman. Dodajte temu še izjemno neprimeren in spolzek teren, pivske padavine in agresivne sotreningaše in imate trening, ki ga boste sovražili še tri dni kasneje. Ampak, kdo razmišlja toliko v naprej... Ameriški hardcorovci nam niso nameravali prizanesti in Jameyev sproščen nasmeh je dal vedeti, da v naših naporih neizmerno uživa. Energičen nastop je v dobri uri naredil prerez celotne diskografije ter skozi vaje v enotnosti, medsebojnem spoštovanju, vztrajnosti in borbenosti skladb, kot so Defeatist, Everyone Bleeds Now, Honor Never Dies, I Will Be Heard, As Diehard As They Come in drugih poskrbel za prešvicano pumpanje teles. Zvočna slika se je do tu na srečo popravila, saj je tako intenzivno urjenje zahtevala preciznost elitne vojaške enote, ki skače, poje in diha kot eno. They say »jump«, we say »Destroy Everything!« Po izčrpajočem repertoarju pa se je v vsej endorfinski zadetosti vseeno pogrešalo vsaj krajši bis, ki bi lepo zaokrožil celotno izkušnjo in omogočil še zadnje preventivno raztezanje močno razgretih in namučenih mišic.
Torej, če imate mazohistično željo po priganjanju telesa do končnih zmožnosti in še kakšen udarec z glavo naprej, si enkrat tedensko privoščite kakšen dober »-core« koncert.
In vrat me še danes boli...
