Vsak koncert v Hali je nedvomno izjemen organizacijski podvig, za koncert Helene na 8. marec pa to velja še toliko bolj, saj je menda prva, ki je Halo - govorim o hokejski dvorani - popolnoma napolnila! Na takem koncertu je bilo seveda opaziti precej selebritijev, v siju katerih sva se skromno grela vaša vdana ŽVPLovca!
Takoj za tem, ko sva se z Martinom prebila do backstagea, kjer so kraljevali novinarji in fotografi, je skozi službeni vhod pribrzel sam vrhovni gospod miličnik P.M.. Gospoda so, kakopak, posedli v drugo vrsto, "da bo gospod dobro videl in slišal!" Gospod P.M. je torej (verjetno popolnoma nehote) zlorabil svoj vplivni položaj, ampak to še ni najhuje - kaj naj si mislimo o družinskem človeku, kar P.M. menda nedvomno je, ki pride na Dan žena brez soproge na koncert Nje, ki nastopa v vseh naših mokrih sanjah? Ne vem, ne vem ...
In že se bližamo začetku koncerta, Mario Galunič pribrzi na oder, nas lepo pozdravi in res iskreno in iz srca prav vsaki gospodični, ženi, babici, punci, sestri in hčerki čestita na Dan žena, nam pove, da se bomo nocoj prelepo zabavali in da bo večer vsekakor nepozaben, nato pa napove prvo nastopajočo Brino. Mlada gospodična je na oder malce zamudila, kar je sicer naredilo plejbek še bolj očiten, ampak nima veze, važno da se imamo radi.
O gospodični Brini bi rad povedal, da ima naravnost popoln obraz za prepevanje trpečih, po glasbenih koreninah dalmatinskih, ljubezenskih šlagerjev in dejansko sem se na trenutke spraševal, če se ni na nesrečnem, od Boga (in fanta) zapuščenem ličku med nastopom zasvetila kakšna resnična solzica ...
Potem je na oder zopet priskakljal Mario in napovedal dalmatinskega mladca Davorja, ki je pribrzel na oder in sta skupaj z Brino še malo potrpela in zapela. Na oder je zatem priskakljal brat Hajni in v meni težko prebavljivi pesmi povedal svoji materi, da je nikoli ne bo pozabil (itak!). In nato ... legenda ... Alfi Nipič!!! Za oceno njegove glasbe nisem pravi, o nastopu bi pa lahko polemizirali.
Zdi se, da se je Alfi zadeve lotil bolj z levo roko in po liniji najmanjšega odpora - morda pa je bil problem le v tem, da on, kot je sam dejal, najbolj uživa v nastopih, kjer se pod odrom pleše. V Hali se pa seveda ne pleše, in tako zanj ni bilo prave atmosfere. Dočakali smo klimaks večera ... luči ugasnejo ... dvorana se umiri v napetem pričakovanju in Mario napove Njo, ki jo vsi pričakujejo ... Po Hali se je razlegla veličastna opera - nisem poznavalec zvrsti, ampak bom tvegal - mislim, da je šlo za Zbor sužnjev iz Nabucca, malo je motilo to, da je manjkal zbor sužnjev, njegovo vlogo je namreč prevzela Helena.
Glede na koncertno klientelo (pretežno ženske nad 45 let in (v opazni manjšini) moški nad 60, tu in tam kakšen vnuček ...) je imel Helenin nastop še dodatno kulturno-pedagoško dimenzijo, saj ne dvomim, da velika večina prisotnih (vključno z mano) sicer nikoli ne bi slišala ničesar podobnega operi, pohvale in zahvale so torej na mestu.
Helenin nastop je bil seveda izpiljen, tudi priprave na koncert so menda potekale kar dolgo in očitno se je izplačalo, tako publiki kot njej. Heleninih gostov ni in ni zmanjkalo in napovedovala jih je zvečine kar sama. Z nami je delila svoje spomine, kako so kot majhni otroci na vasi (prihaja iz Jesenic ... khm, khm) navečer posedali pod staro lipo (šmrc, šmrc ...) ali pod starim kostanjem, ter si krajšali čas s prelepimi pesmimi, s prelepimi slovenskimi pesmimi, ali pa so se zbrali ob kmečki peči in se je zaigralo na citre ...
Pa ko smo že pri citrah, vabimo na oder legendo citranja pri nas, Miho Dovžana! Miha je prišel, Miha je pozdravil publiko, Miha je videl da so mu narobe vštekali citre v elektriko, Miha je izgubil 15 sekund da je vse skupaj opravil še enkrat tako kot je treba, nato pa je Miha res lepo zaigral na citre, na dveh velikanskih displejih nad odrom pa so se rolali kadri iz Cvetja v jeseni, kjer sta se Milena Zupančič in Polde Bibič preganjala po sončni gmajni in se nasploh imela zelo kul. Omeniti je treba, da gospa Milena v filmu Cvetje v Jeseni kasneje, proti koncu, umre od sreče(!) in je verjetno prva in zadnja Slovenka v zgodovini Stvarstva, ki ji je to uspelo ...
Oder je nato spet pripadel Primadoni Heleni v novi razkošni obleki, pri kateri pa res nikoli ni šlo prav nič narobe in na prenekaterih ustnicah v publike je bilo zaznati zadovoljno mrmranje ob njenih refrenih. Nato se je na oder zavihtela Doris Dragovič, ki še vedno zelo dobro izgleda, le kakšno kremšnito ali krožnik ocvirkov bi si lahko kdaj privoščila - saj se bo še na pol prelomila, ko je tako suha! In tako je večer mineval po pričakovanjih zelo okej - celo tako okej, da je k varnostnikom prijokalo mlado dekle nekje sredi dvajsetih, in jih histerično prepričevalo, da naj ji vendarle pustijo k Heleni na oder, da ji podari svojo objokano rutko.
Neverjetno, a resnično - dejansko so jo spustili na oder in ihteča od sreče je padla Heleni v objem in ji izročila premočeno rutko. Helena je zadevo zelo kul in profi dostojanstveno spedenala, prav gotovo pa ji je tovrstni izpad vsaj malo laskal, pa še super spontani upper za atmosfero v publiki je dobila. Sledil je HBZ megamix vseh tistih starih komadov, ki so jih svojčas mrcvarili po vseslovenskih karaokah - naj se pohvalim, da sem tu še jaz poznal komad ali dva! Recimo tistega, "... saj ko sem jaz od doma šla, le majhna hiška je bila, a zdaj ponosno zidana, tam stoji ... " ali pa tisti jebački mornar, ki čaka le na Heleno, "ko drugi gredo vasovat...".
Če ste brali, kdo vse bo s Heleno v Hali nastopil, ste opazili, da je napovedan tudi Nace Junkar. Kaj vam najprej pade na pamet ob konglomeratu Junkar-Blagne? Vrniva se na najino obalo valjda! No, Nace je sicer prišel, na mojo veliko žalost pa omenjenega komado nisem slišal, damn it! Na odru so se zvrstili še Los Caballeros, mehiški fejkerji iz Splita, in Helena se je uspešno vključila tudi v to sceno, in skupaj so odšopali eno špansko/mehiško!
Skratka, scena je bila kulturno dinamična in Slovenci bi tako heterogen program nujno potrebovali za vsako kmečko veselico, da bi se malo nakulirali in da ne bi bilo toliko zategnjenega alkoholno rdečeličnega vreščanja ob vsakem srečanju z Drugačnostjo! Za konec večera pa je Helenca ob pomoči kolegov zapela (tokrat sem prepričan o tem) ario iz Traviate, nato pa sva z Martinom predčasno pičila iz dvorane, da bi se izognila nečloveški gneči, ki se je obetala v naslednjih minutah.
Skratka, koncert je bil profesionalno izpeljan in ljudje so se imeli okej, pa še kaj novega so slišali, hkrati pa je bila Helenca zame dobra uvertura v dolgo noč, ki je nepričakovano sledila. Bog vas živi!!!
