8. marca, na dan žena sta se naša vrla dopisnika Martin in Matej odpravila na koncert "dive slovenske pop estrade," medtem ko se je drugi del uredništva zabaval z metanjem Bumerangov. Toda to ni zgodba o bumerangih, to je recenzija velikega koncerta Helene Blagne!
Do Hale Tivoli sva pribiciklirala nekako okoli tričetrt na osem (oz. petnajst do osmih). Pravzaprav sem bicikliral samo jaz, glede na to, da je Matej parazitiral na prtljažniku.
Po uvodnih kolobocijah sva se le prebila skozi službeni vhod in zaslišala redarja, ki šepeta kolegu: "...'lejo Helenco." Pa ni bila prava. Skozi vrata je namreč prišla (prišel) Salome, ki je imel tako široke boke, da sta bila zadnja plat in pas nekako v razmerju tri proti ena. Tokrat si je nadel valovite blond lase, zato je to, na malo večjo razdaljo, zavedlo redarja. Nato sva končno le zakoračila po hodniku, se zrinila mimo plesačic, backvokalistk, gostov in organizatorjev, ter se tako prebila do vrat in skoznje do odra. Na njem je že kraljeval vrli Zlatko Dobrič, pod odrom in na tribunah pa nepregledna množica. V dvorani ni bilo niti enega prostega sedeža. Sicer pa je bil koncert razprodan že dva tedna prej. Očitno sva že zamudila prvih nekaj gostov in tako vam ne morem ponuditi posnetkov Sebastiana v 'hočem te nazaj' pozi in prav tako ne Marjana Zgonca. Jebiga.
Za Zlatkom je Miša Molk napovedala "prihod prve dame slovenske pop glasbe," torej zvezde večera, Helene Blagne Zaman. Ta je na oder prišla v belem plašču, ki se je vlekel po tleh in ga je Miša uspešno pohodila. Nato je belo zamenjala za rdečo, pa potem bolj športno črno, nato zopet belo, etc. Morda sem se malo zmotil v vrstnem redu, kar pa verjetno ni bistvenega pomena. Oder je bil okrašen s cvetjem, kot da ga pa že ne bi bilo dovolj, se je med vsako pesmijo na oder skobacala kakšna deklica in Heleni podarila šopek.
Sicer pa tudi ona ni skoparila s pokloni. Hvaljenje publike je bil tako ali tako šport večera, saj je vsak nastopajoči med svojimi nagovori navrgel nekaj komplimentov. Tako so si obiskovalci prislužili kar nekaj visokoletečih nazivov in publika je vsak poklon nagradila z burnim aplavzom. Celoten večer je bil nekako družinsko-božje orientiran in začinjen s hvalami slovenstvu in Slovencem, ki so bojda najbol fest narod pod soncem. Skratka teme, ki so v domači pop godbi obvezne in po odzivu publike očitno dobrodošle. Tekom večera smo imeli priložnosti slišati vse velike hite njene kariere in presenečen sem bil, ko sem ugotovil, da poznam veliko večino pesmi, čeprav so moji glasbeni interesi usmerjeni v povsem druge zvrsti, kar je sigurno lahko merilo njene uspešnosti.
Med gosti je bila nedvomno največja zvezda Neda Ukraden, ki je navdušila publiko in na koncu v duetu s Heleno celo zapela v slovenščini (kar je seveda zopet navdušilo bolj nacionalno usmerjene gledalce). Brez dvoma ne moremo mimo Hajnija Blagneta, plavolasega postavnega mladeniča, ki očitno izkorišča slavo svoje sestre za lastno promocijo. Na odru se je udejanil v usnjenih hlačah ter svetlečem sakoju in tako utelešal sen slovenskih devic. V duetu je s sestro odpel komadič Srebrna reka, kjer je bilo brez dvoma vidno, da svoji sestri, seveda le z glasbenega vidika, ne sega do kolen.
Torej, kakšen je splošni vtis? Odvisno s čigavega vidika. Nekaj tisočglava množica je domov gotovo odšla z blaženim izrazom na obrazu. Za pol kobilice so si ogledali res dolg kocert, kjer je organizacija brezhibno klapala, z obilico nastopajočih in izvedbami, ki so komajda odstopale od posnetkov. Jaz sem si ogledal kako se zabava meni povsem tuja populacija, slišal nekaj, za moje pojme, prostaških štosov, za posladek pa si odpočil oči na mičnih dekletih in ušesa ob res odličnem komadu Dež (Helena Blagne & Demolition Group).
