Orto klub - sreda zvečer ... Orto fest, nastopajo Hic Et Nunc. Med sprva zgolj desetimi in po dobri uri čakanja med skoraj tridesetimi obiskovalci sem se začel spraševati - tukaj in zdaj?!
V Orto klubu sem bil že nekajkrat priča precej prazni dvorani, a tako žalostni ni izgledalo še nikoli. Nehote sem se spomnil na nek neljub dogodek v Domžalah pred leti, ko je bilo kljub odličnim skupinam (Demolition Group, Zaklonišče prepeva, Psihomodo Pop) v Hali Komunalnega centra vsega skupaj petnajst ljudi.
Vendarle so se Hic Et Nunc povzpeli na oder in svojim oboževalcem (upam, da nismo bili tam vsi oboževalci) dokazali, zakaj jih mnogi spoštujemo in obožujemo. Njihova energična zmes bluesa in surovega garažnega rock'n'rolla je še enkrat več navdušila. Videlo se je, da skupina diha skupaj za prav vsako noto, ki so jo odigrali. Instrumentalna naveza Kerimov (bobni), Kogovšek (kitara) in Popit (bas kitara) je igrala nemogoče udarno in metronomsko natančno, splošno odlično in hrupno zvočno sliko pa je Bruno Subiotto s svojim glasom le še obogatil.
In ne gre pisati zgolj o glasbi, treba je omeniti tudi pristop, tako h glasbi kot k samemu nastopanju. Kot sem pred časom zapisal, je Bruno resnična okrepitev, pravi frontman in včeraj sem dobil le še eno potrditev več. Na odru ga glasba povsem zasvoji in začara... da se njegovo telo stresa v vročici blues'n'rolla, ki ga skupina igra? s svojim načinom petja skladbe naredi mnogo bolj dramatične in prepričljive, kot so bile slišati nekoč. Seveda na odru ne stoji in ni opazen zgolj Bruno. Boris Kerimov je sicer skrit za bobni, a ob odlično odigranih bobnih se je pogosto slišal tudi njegov glas. Bernard Kogovšek in Tomi Popit sta ves čas neusmiljeno divjala po odru in dajala zvočni podobi vse tisto, kar dela njihovo glasbo tako odlično, kot plesen bogati drage francoske sire.
Repertoar se je vrtel okoli skladb z zadnje plošče Manitu - Wreckage, You'll never be a human being, Death in the desert idr., vmes pa so primešali še nekaj skladb s prvih dveh plošč Hic Et Nunc in Lava - Come on, Hey Jesus, Can't take away my pride, United states of the universe.
Ogromno zanimanja med vsemi navzočimi je pritegnila nenavadna srebrna posoda, ki je spominjala na žaro, a smo pozneje ugotovili, da gre za coctail shaker. Ta nenavadni zvočni pripomoček je bil izvor številnih nenavadnih zvokov, popačenj in motenj, ki so prihajali iz zvočnikov. Seveda, ni bil zgolj coctail shaker, temveč je bilo poleg še nekaj manjših žičk in najbrž kakšna elektronska naprava. Nenavadno in zanimivo!
Morda še najbolj očitna razlika v primerjavi s staro zasedbo, ki je za orglami poveljeval Sašo Solarovič - v skupini ni več podrejanja posameznim instrumentom in pa vokalistu, temveč je vse posvečeno zgolj glasbi.
Na slovenskih odrih že dolgo časa nisem videl in slišal tako odličnega basista, kot je Tomi Popit. Boris Kerimov je ves čas diktiral prav strupeno nevaren ritem, ob tem se je stil bobnanja pogosto spreminjal. Ne gre zanemariti niti Bernarda Kogovška, ki je skrbel za pravšnjo mero hrupa in pa za nekaj odlično zaigranih riffov s prihodom Bruna Subiotta je v glasbi nov tudi zvok orglic in pa nekoliko popačen vokal, kar le še zaokrožuje celostno zvočno sliko. Orgle so bile, žal nepredstavljen član (ali morda gost skupine) pa jih je igral precej neopazno.
Seveda se lahko vprašamo, zakaj je bil Orto klub včeraj tako prazen (neroden dan, nezanimanje, zasičenost - Orto fest se končuje), saj smo imeli redki prisotni priložnost uživati v odlični glasbeni predstavi. Hic Et Nunc na koncertnih odrih v bližnji prihodnosti lahko le toplo priporočim.
