Kadar v našem prostoru govorimo o kakovostni glasbi v maniri ameriškega rocka zahodne obale iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, potem moramo odgovor iskati nikjer drugje kot v glasbenih inkarnacijah trboveljske skupine Hiša. Res ni težko ugotoviti, da so si njeni člani raje kot z uspavankami v mladosti greli ušesa s poslušanjem glasbenih skupin, kot so Crosby, Stills, Nash & Young, Buffalo Springfield, Simon and Garfunkel in Beach Boys.
Najboljši dokaz za to je njihovo skoraj dvajsetletno delovanje, ki vedno znova izkazuje svojsko avtorsko premočrtnost in izvirno svežino, ob tem pa ne pozabi namigniti, da so ga usodno zaznamovala ravno največja imena ameriškega folkroka.
Da so „hišniki“ izvrstni glasbeniki, nič manj kot za njihove studijske plošče velja za koncertne nastope v živo, ki pa so, žal, na sporedu preredko. No, enega smo vendarli uspeli ujeti.
Hiša je na velikonočno soboto na oder ljubljanskega Orto bara stopila z večino repertoarja z zadnje, lani izdane sedme studijske plošče Skoraj poletje in temu dodala še nekaj svojih koncertnih klasik. Izvirnim članom, pevcu in kitaristu Andreju Gučku, kitaristu Martinu Koncilji, basistu Viliju Gučku in bobnarju Iztoku Pepelnjaku se je v živo pridružil klaviaturist Davor Klarič, nekdanji šankrokovec, zdaj član zasedbe Elevators.
Hiša v slovenski glasbeni krajini ni posebna samo zato, ker se predstavlja z odličnimi avtorskimi izdelki, temveč ker pesmi dosledno gradi na glasovnih harmonijah. Da bi te lahko zaživele, potrebujejo ambientalno ustreznost. In koncertna dvorana Orta je v tem pogledu akustično in tonsko zelo dobro opravila svoje delo.
Skozi ubrano vokalno silhueto, ki jo na koncertih ustvarjajo spremljevalni kitarist, basist in bobnar, se pri Hiši v ospredje prebija glas glavnega vokalista ter avtorja pesmi in večine besedil Andreja Gučka, ki se v interpretacijah glasbe podpira s kitaro ali klavirjem, občasno z orglicami.
Pesmim z zadnje plošče, svetoboljski baladi Dež, s prstom žugajoči bluzovsko-rokovski Tistega dne (si plačal za vse, kar si storil narobe), družbeno angažiranemu Zeitgest bluesu, glasbenemu čtivu, ki bi ga morali poslušati vsi, levi, desni in tisti vmes, ki sedijo v udobnih stolih stopničko više od ubornega proletariata, budnici upov Jasnina, intimni izpovedi Sabina, ki govori o tem, kako se tudi star(ejš)im hrastom uspe upogniti, če jim pot prekriža prava ženska, pa otožni Skoraj poletje, akustično-večglasni Tišini, krhko-intimnemu Maestralu in ubrani kitarsko podloženi pop melodiji Obljube, ki razloži, zakaj se menjava prijateljstva za telesni ogenj ne izplača, je Hiša na koncertu dodala še nekaj svojih starejših uspešnic.
Poslušalci so od starejših sklad imeli priložnost slišati rokersko nadgrajeno izvedbo izvirno akustične pesmi Galeb, uglasbljeno poetiko Uroša Zupana Trbovlje, ki v nekaj kratkih zamahih in s končnim monumentalnim kitarskim solom zgoščeno oriše zgodovinsko epoho v "nožnici razpotegnjene doline", kot slikovito poimenuje zasavski kraj, znan po depresiji, industrijskih dimnikih in skupini Laibach, ter pesem Oče, v kateri se skozi intimne nagovore ves čas lahkotno vleče kitarska sled igrivega džezovskega nadviha.
"Le zaspi, trudna Zemlja, naj ti bo hladna noč zavetje pred ljudmi, le zaspi, trudna Zemlja, naj te človeški rod nikdar več ne zbudi." Kako preroško je v živo zazvenela pesem Uspavanka, izvedena v trši, rokovski izvedbi, sploh če vemo, da je bila napisana za prvo ploščo skupine leta 1994. In bržčas njeno sporočilo še nikoli ni bilo bolj aktualno, kot je danes, ko je svet bolj kot kdajkoli potreben sukanca in igle, da ga rešita pred razpadom.
Dvojnemu bisu, med drugim s pesmijo Ledene ceste, kjer so verz ali dva prejeli v izvedbo poslušalci – teh je bilo nekaj deset, kar je ob tako dobri skupini, kot je Hiša, prava škoda in sramota - bi se po vzdušju sodeč zlahka pridružila še tretji in četrti, če se koncertni čas ne bi iztekel.
Škoda, da Hiša, brez dvoma ena naših najboljših skupin, nastopajo tako poredko. Če jih zagotovo želite slišati, je najboljši način, da se odpravite v Trbovlje, kjer imajo v decembru tradicionalni "špil" v tamkajšnjem Domu svobode. Računati na kaj več, razen na omenjeni decembrski koncert in vsakih nekaj let na novo izvrstno ploščo, pa je pri njih loterija.
-- Albert Golob
