Koncert "laneta" u Celju se končno zgodi. Na obljubljeno idilični lokaciji, na Špici v Celju, se v petek zberemo s silnim apetitom po dobrem koncertu, in seveda nismo razočarani. Petek, proti večeru, novinarji bi se naj na lokaciji prikazali do osmih, fotograf Mare, ki je moj rajd do tja, nekaj pred sedmo pokliče, da je zaspal.
Po nekem silnem naključju na relaciji LJ - CE ni gužve (!). Dober znak. Zgrešiva pravi izvoz v Celju, ampak ni pene, na naslednjem vprašava za pot in rečejo "peljita za nami". Kul. Zadevo najdeva.
Mareta in ostale fotografe po skrivnem by-passu odpeljejo v prvo vrsto, jaz pa se prebijem not v gužvi. Tam ugotovim, da so se organizatorji totalno potrudili in nališpali in okej ozvočili prizorišče. Počakam kake pol urce, malo pokramljam, Špica se polni, in evo: najava evrovizijskega podprvaka.
Pride Željko v vsej svoji krasoti in koncert načne s Supermenom, ki je sicer duet s senjorjem Merlinom (vendar pa brez panike tudi vse ostale duete odpoje sam). Nadaljuje poskočno: Rintam, Nema tebi doveka, Drska ženo plava, Karavan, Vreteno. Pošteno lahko zadihamo šele med Zaboravljaš. Ker Željko mara tudi komade drugih izvajalcev, nam privošči Lipe cvatu. Potem pa Leđa o leđa.
Super je v živo slišat kompozicije, ki jih vsakodnevno precej doživeto popevam ob pomivanju posode (pristni patos, vam rečem). Pride še Amajlija, zatem šok. Senjor Joksimović napove malo instrumentalne glasbe, saj njegov orkerster ni od muh, jaz pa pričakujem, da bo tačas poležaval v zaodrju. Ne Joksi! Na mojo vsesplošno radost si oprta harmoniko in odigrajo eno štanco/klasiko, potem pa še en narodnjaški komad, meh pa zamenja z bobničem, ki mu je mesto med krepkimi stegni.
Ob tem se ne morem znebiti občutka, da igrajo za dve popolnoma drugačni vrsti publike; na eni strani ljubitelje žurerskih komadov, na drugi ljubitelje resnejše glasbe in dobrega šlagerja. No, Joksi me reši in napove spektakel - Lane moje (hit za vse), in kar ne morem se sprostit ob tej silni rutiniranosti benda. Občinstvo za odtenek bolj podivja, več ne gre, saj že cel koncert super sodeluje. Seveda ne gre brez Tanana, zatem enega komada, ki ga ne poznam, ker ni njegov (vsi znajo besedilo razen mene), Habanere in Varnic. Med Djurdjevdanom me zgrabi tolpa tipov in pojemo skupaj. Ljubko.
Željko spet napove "još jedan duet" in ga hladnokrvno odpoje, tokrat gre za Šta će meni više od toga, posnel ga je skupaj s Harisom Džinovićem. Po 9 dana in Jesi li me volela se še enkrat razležejo blagodejni zvoki - Lane moje, tokrat ob ognjemetu. To je torej obljubljeno presenečenje.
Slutim konec koncerta, zato poiščem Mareta, odpravljava se nazaj v LJ, ob tem pa me ves čas žre, da Joksi ni odpel Balade (cenim dober šlager). In takrat se zgodi Balada, zato zbezljam nazaj v gužvo, potem pa domov. Čakam, da silna evforija pride za mano, pa je ni od nikoder. Grem pa v Frago na pivo, kjer razmišljam o zametkih morda fantastičnega tepiha (superstar je celo poletje kazal gola prsa, sedaj pa končno nekaj dlačic). Ah.
Željkov orkester je dobra ideja, le malenkost me je motila precejšnja rutiniranost (ni bilo prave "ljubavi" v zraku), po drugi strani pa nikakor ni bilo poskrbljeno za kakovostne spremljevalne vokale, ki so sicer pomemben del Joksijevih studijskih posnetkov. Hm. Poleg tega se mi ni zdelo, da so se ljudje na odru silno zabavali. Ne razumite me narobe, ni bilo švoh, le nekaj je manjkalo. Zagotovo pa grem še na njegov ljubljanski koncert (pa mogoče še na mariborskega, Željko je konec koncev prav fejst fant ;)
Spremljajte nas še naprej, sproti vas bomo obveščali o prihodnjih Jokslnovih koncertih, stanju tepiha in ostalih za življenje nujno potrebnih stvareh.
