Bakerjeva drama Uršula ali strah pred ustjem je na odru ljubljanske Drame prejšnji četrtek doživela svojo tretjo svetovno in prvo slovensko uprizoritev. Po premierah v Londonu in nekje v Avstraliji se je s poetičnim tekstom o pozabljenem devištvu ponovno spoprijel režiser Janez Pipan. Žal je njegovo branje drame premalo prepričljivo, da bi o predstavi lahko govorili kot o ponovni vzpostavitvi preteklih vrednot. Nekoč pomembni deviški šarm je tako za vedno izgubljen.
V gledališkem listu k ljubljanski uprizoritvi so ustvarjalci zapisali pet Bakerjevih provokacij, ki naj bi ponazarjale prednosti devištva. Seveda so mišljena dejstva stvar preteklosti. Devištvo naj bi pomenilo strah pred peklom ali strah pred poželenjem po drugemu, devištvo zavrača determinizem, je vizija onkraj ekstaze in hkrati svarilo pred banalnostjo, je odnos do resničnosti in je z zavračanjem nasprotnega spola možni zmagovalec nad smrtjo.
Vsemu temu se osem devic - igrajo jih Daša Doberšek, Tjaša Železnik, Iva Babič, Iva Kranjc, Saša Mihelčič, Magdalena Kropiunig, Nina Valič in Maja Končar - najbolj približa v zborovski vlogi, ko nastopijo kot eno telo. Samo kot skupina devic, ki si pomagajo s petjem, so prepričljive in močne v svoji veri o nedotakljivosti. Njihovo zavračanje telesnosti je prav tako ekstremno kot bi bila pretirana želja po spolnosti. V tem obvladovanju je nekaj vabljivega. V tem jih mora spretno voditi mati prednica, zelo izrazita v svoji hladnosti in manj drzna v najdeni strasti - Silva Čušin, ki iz dolgoletnega deviškega trpljenja stopi kot iz teme na svetlobo. Ali iz zavestnega odrekanja v spontano dajanje. Preda se mlademu Lucasu, ki je bil namenjen Ursuli, in s tem zgubi boj za svetništvo. Za seboj potegne nesrečna dekleta.
Med njimi je nabolj "deviška" devica Ursula, ki jo odigra Nataša Barbara Gračner. Njen boj proti poroki in osebni sreči se sprevrže v mučeništvo in žrtovanju lastnega življenja. Njeno trpljenje se začne z zaobljubo razgaljenemu Lucasu, v katerem vidi krščanskega odrešenika, in se konča s pokolom enajstih (oz. po legendi enajst tisoč) devic, ki jih umori njihova prednica Placida, šibko zavezana taistemu Lucasu. Edina, ki najbolj človeško niha od devištva do doživete spolne ekstaze je slepa vandrovka Leonora, ki jo igra Saša Pavček. Najbližja današnjemu času je preračunljiva v dejanjih in zmedena v izgovorjenih besedah.
Vsekakor se avtor s svojo interpretacijo umora deviških mučenic s Cranachove slike iz 16. stoletja ne približa modernemu iskanju izgubljenih vrednot, še manj k urejevanju današnjega kaotičnega sveta, dopušča pa popolnoma nemoralizirajoče gledanje na odločitve posameznika. Razlike med enimi in drugimi, iskanje erotizma v nepoudarjenih telesnih delih in zavračanje banalne pornografije pa naj bi izpostavil režiser s svojo vizijo. Kam dlje od dramskega besedila pa tokrat ni šel ... Zanimiva sta dramski prostor Sanje Jurca Avci in glasba Alda Kumarja.